| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
| Založba | Modre sanje |
| Ključne besede | Družina, Nasilje |
Pesnica, pisateljica, kantavtorica in glasbena publicistka Nina Novak Oiseau je po rodu Zasavka. Zadnja leta živi v Ljubljani, njeno srce pa pripada Dubrovniku. Prva z Barjansko in Dunajsko cesto ter drugi s svojimi plažami, uličicami in ljudmi sta v letih 2008 in 2010 zaznamovala nastanek pričujoče zbirke kratke proze.
Nina je v petem razredu osnovne šole svojemu imenu in priimku pridala umetniško ime Oiseau, kar v francoščini pomeni ptica. In prav besedna zveza »svoboden kot ptica« jo čudovito označi. Črpa iz vsega okrog sebe; pa tudi iz vsega v sebi. Izpopolnjuje jo pomoč drugim in je človek do soljudi. Nasilje zanjo ni problem samo današnje družbe, dobe in sveta. Nasilje obstaja, odkar obstaja človeštvo, le da je bilo – in žal je mnogokrat še vedno – prikrito, nevidno in neslišno.
Pričujoča zbirka je krik proti vsakršnemu nasilju – prikaz njegovega nesmisla. Pod skupni naslov Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje … je združenih pet zgodb: Pot v pogubo, Negotovi koraki, Ukradeno otroštvo, Na drugi strani ter Glas. Gre za hrepenenje po družini, iskanje odgovorov in priložnosti, dešifriranje omejitev ter stereotipov družbe, ki nas omejujejo oziroma zaznamujejo. Ideja vseh pa je povsem jasna: BOJ PROTI NASILJU!
Zgodbe so namenoma pisane v vsakdanjem in enostavnem slogu – da bi bila njihova sporočila razumljiva čim širši množici. Razvrščene so kronološko, glede na čas dogajanja v njih. Znajdemo se v času suženjstva, v sredini dvajsetega stoletja in v sedanjem trenutku – svetu najrazličnejših odvisnosti. Liki v knjigi so brez imen. Ne izvemo njihove starosti, rasnega izvora, nacionalne pripadnosti, verskega prepričanja. Tudi zato smo vsi lahko eden izmed njih. Včeraj, danes ali že jutri.
Zgodbe potrjujejo, da je življenje največje darilo, kar jih lahko prejmeš, a hkrati tudi največji pekel, kar jih lahko doživiš.
Objavljeno: 07.08.2017 11:42:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:29
»Vstopila sta v notranjost, ki je nosila pečat domačnosti, zatočišča pred zlobnim svetom in stiskami. Oddajala je toplino. Bila je zavetje. Nekaj minut kasneje sta že pripovedovala drug drugemu zgodbe svojega življenja. /…/ Drug drugega sta spoštovala in bila sta poslušalca, katerima ne uide niti najmanjša malenkost, ter sogovornika, ki sta prav o vsaki temi imela svoje stališče ter ga goreče zagovarjala. Prav zato jima snovi za pogovor ni nikoli zmanjkalo. Zdelo se je, da se poznata že leta, saj sta v zelo kratkem času uspela ustvariti in zaživeti skladno življenje, polno razumevanja. Vedela sta, da se lahko opreta drug na drugega, kar je bilo obema v uteho. Ta ritem so motile le nedelje, ko sta se oba predala počitku – on od dela in starec od samote. Čeprav tega ni nikoli glasno izrekel, je bil starec nedvomno najsrečnejši prav ob teh dnevih, ko sta ležerno postopala okrog hiše. Takrat je namreč imel družbo in pomoč v hiši, saj je že težko opravljal tudi najmanjša dela. V vas sta odhajala zelo poredkoma. Večino svojih potreb sta lahko zadovoljila s pridelki in darovi narave z lastnega posestva. Tudi družba jima ni bila tako ljuba, da bi se zato podajala na dolgo pot do vasi. Imela sta drug drugega in to jima je bilo dovolj.« (str. 40–41)
in nato