Reci, kdaj

»Si vedel, da sem tisti večer, preden je mama hotela odposlati vabila za najino poroko, telefonirala in jo prosila, naj jih ne odpošlje?«
Otrpnil je. »Ne.«
»Ja, pa sem. Vedela sem, da ni pametno, da izpeljeva to poroko. Mami pa mi je rekla nekaj takega kot »oh, ljubica, ne skrbi, vsi se tako počutijo, preden se poročijo, samo živčna si«. In potem sem pomislila, kako bi se počutil, če bi ti povedala, da se nočem poročiti s tabo. Tako zelo si mi bil všeč, bil si moj prijatelj in nikoli si ne bi mislila, da …« Skomignila je z rameni. »No, in zdaj sva tu.«
»No, hvala, ker si mi to povedala, Ellen. Zdaj se počutim toliko bolje.«
»Nikar, Griffin. Tudi meni ni lahko. Misliš, da mi je lahko? Tolikokrat sem zjutraj sedela za kuhinjsko mizo, ko sta vidva z Zoe že odšla, in jokala. Samo … jokala. Včasih sem tam sedela cele ure. Pogosto sem se oblekla, tik preden se je Zoe vrnila iz šole.«
Kako je to mogoče? Predstavljal si je samega sebe med službo: en sestanek za drugim, s sodelavci si izmenjujejo šale, ne da bi se česa zavedal, je sedel za računalnikom, doma pa je njegova žena s solzami zalivala svoje koruzne kosmiče.
Kdaj mu je nehala razlagati o stvareh? Se jih je res tako malo zavedal? Spomnil se je neke risanke, ki jo je gledal, ko je bil še otrok. Neki moški se je vozil po ulici in ko se je počasi obrnil nazaj, je videl, da mu manjka pol avta. Nato se je zaletel. Šele takrat. Griffin se je spomnil tudi tega, kaj si je ob tem mislil: Zakaj se je tip sploh obrnil? Zakaj se ni kar peljal naprej?
»Nekoč,« je rekla Ellen, »sem šla celo k psihiatru.«
»O, krasno!« Griffin si je predstavljal prizor, kako neka ženska s težkim naglasom in z ruto, zavezano na glavi, secira njun zakon in razmišlja, koliko bo lahko izvlekla iz tega prasca. (Str. 85)