Odprta hiša
Žanr | ljubezenski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2003 |
Založba | Meander |
Prevod |
Jana Lavtižar |
Ključne besede | Ločitev |
Žanr | ljubezenski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2003 |
Založba | Meander |
Prevod |
Jana Lavtižar |
Ključne besede | Ločitev |
Dvainštiridesetletna Samantha Morrow, za prijatelje Sam, čez noč ostane sama s sinom. Mož David se odseli. Kako sedaj živeti naprej? Kako povedati tistim, ki jim moraš povedati? Kako samotne bodo odslej noči? Kako je lahko tako dolgo in tako trdno verjela, da bosta z možem kos vsem izzivom zakona in kako sedaj priznati, da vendarle ni šlo? In še in še vprašanj, ki se vztrajno vračajo in jih Sam premleva in išče odgovore. V Odprti hiši z dobršno mero humorja spremljamo Sam na njenem čustvenem popotovanju, ko se po ločitvi trudi živeti naprej in se uči prepoznavati svoja čustva in potrebe. Zlomljeno srce gor ali dol. Treba je plačati račune, vzgajati najstniškega sina, spet hoditi na zmenke. Vzponi in padci. A Sam ne obupa. Trudi se na novo zgraditi svoje življenje, še dobro, da ima ob sebi prijatelje.
Odprta hiša je odličen roman o prevari, ljubosumju, osamljenosti in prebolevanju ljubezni.
Objavljeno: 24.07.2017 18:18:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:25
Preveč lepo sem se oblekla. Saj je samo kosilo. Vendar je bilo v njegovem glasu nekaj posebnega. Zagledam Davida, ko stopi skozi vrata, in mu pomaham. Pride k mizi, se nasmehne. Se usede. Se spet nasmehne.
Približa se natakar in jaz naročim zeliščni čaj. »Isto,« reče David. »Imaš rad čaj?« vprašam. »Prej ga nisi pil.«
Skomigne. »Tako mrzlo je zunaj. Zdelo se mi je, da je to dobra ideja.«
»Saj je res mrzlo.«
»Ja. Sam…« Dolga tišina.
Čakam. Pod očmi ima kolobarje. Malo je shujšal. Natakar nama prinese čaj in oba naročiva sendviče. Potem pa David reče: »Ne vem točno, kako naj ti to povem. Vendar sem veliko razmišljal o tem. Sam, naredil sem veliko napako. Vračam se domov.«
Obsedim, zledenela.
»Misliš, da bi morala skupaj povedati Travisu?«
»No, David, jaz…«
»Ni ti treba takoj odgovoriti. Se bova že domislila, kakšen bi bil najboljši način. Ampak tako mi je odleglo.«
»Kaj pa tvoja punca?«
»Oh, tisto je bilo … Bila je samo …«
»Te je ona pustila?«
Pogleda me v oči. »Ne. Jaz sem se odločil za to.«
Resnico govori.
Poskušam si predstavljati, kako to pripovedujem Travisu, pomislim, kako srečen bo, ko bo zvedel, da se oči vrača domov. Spet lahko živim po starem. (Str. 231)