| Žanr | dnevnik, spomini |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | V Ljubljani, 2007 |
| Založba | Slovenska matica |
| Prevod |
Anja Uršič |
| Ključne besede | Posilstvo, Psihične travme, Vojne žrtve, Vojni zločini |
Dnevniški zapiski tridesetletne ženske ob koncu vojne (20. april – 22. junij 1945). V Berlin vpadejo rdečearmijske horde moških, ki so na frontah dolge mesece nihali med življenjem in smrtjo, ter tako (vsaj večina) izgubili ves občutek za dostojanstvo. Kot že velikokrat v zgodovini, zmagovalci kaznujejo poražence tako, da si na silo jemljejo njihove ženske. … Anonima, avtorica, s skoraj vedro distanco piše o posilstvih in anarhičnih razmerah, kar se zdi bralcu, ki je sit in na varnem, nerazumljivo ali vsaj čudno. Saj naj bi bilo pisanje o takih “strahotah” predvsem čustveno in afektirano obarvano. Avtorica pa brez sramu in celo s kančkom sarkazma priznava, da si ni mogla privoščiti prizadetosti, ker je bil tedaj želodec tisti, ki je odločal o vsem. Pristavlja celo, da je v tistem bolečem času najbolj “silovito živela”. Dragocen dokument, ki razkriva psihološke plasti ženske, ki mora zmanjšati svojo občutljivost, da bi lahko preživela med človeškimi zvermi.
Knjigi je impresijo ob izdaji napisal Drago Jančar.
Objavljeno: 20.07.2017 12:58:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:25
Danes je v hišni kleti nova ženska, doslej je vedno hodila šest vogalov dalje v javno zaklonišče, ki velja za varno. Živi sama v svojem stanovanju, ali je vdova, zapuščena ali ločena, še ne vem. Čez levo lice se ji širi gnojni ekcem. Poroča, najprej šepetaje, potem glasno, da je svoj poročni prstan privezala na elastiko svojih spodnjih hlačk. “Ko so enkrat že tam, mi je tudi za prstan vseeno.” Splošen smeh. Sicer pa bi gnojni ekcemi na obrazu utegnili zaščititi pred takšnim doživetjem. Tudi nekaj vredno danes.
(stran 24, 25)
in nato