| Žanr | fantastični roman, mladinski roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Radojka Manfreda Modic |
| Ključne besede | Fantastika, Volkodlaki |
Volkovi iz gozdov Mercy Fallsa niso navadni volkovi, ampak so volkodlaki. Občasno razširjajo svoj trop tako, da obgrizejo kakšnega človeka in nekega hladnega zimskega dne napadejo komaj enajstletno deklico Grace Brisbane. Vendar je Grace posebna. Ona se po napadu ne spremeni. Ostane človek. Kljub temu, da jo volkovi neznansko privlačijo. V prvem delu trilogije spremljamo sedaj sedemnajstletno gimnazijko Grace, ki z odtujenimi starši živi običajno najstniško življenje. Dokler nekega dne na hišni verandi ne najde ranjenega Sama, ki živi dvojno življenje. Pozimi kot volk, ki že leta tiho opazuje deklico, ki jo je nekoč rešil in v toplejšem delu leta kot knjigarnar, ki ne zbere dovolj poguma, da bi jo ogovoril. Med njima se splete posebna vez in postaneta nerazdružljiva, vendar so Samovi dnevi v človeški podobi omejeni. Naslednje pomladi zanj v knjigarni ne bo več. Lahko ljubezen premaga prekletstvo?
Srhu (2009), ki je bil nominiran za številne literarne nagrade, sledita še romana Nemir (2010) in Večnost (2011). Nekaj let kasneje je avtorica dodala še četrto knjigo: Sinner (2014). Maggie Stiefvater (1981) piše predvsem za mladino.
Objavljeno: 20.07.2017 09:13:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:23
Ni mi spustil prstov in nisem jih izvlekla, čeprav je bilo težko razmišljati, ko sta se dotikali najini koži. »Kje pa si bil prej?«
»Kaj sem bil prej,« me je popravil. »Prej sem bil…«
Sam je počakal. Hotel je, da bi dokončala jaz. Glasno priznanje je bilo težje, kot sem mislila, pa čeprav ne bi smelo biti.
»Prej si bil volk,« sem šepnila. »Zakaj si tu?«
»Ker so me ustrelili,« je rekel vedro.
»Ampak takšen.« Pokazala sem na njegovo telo, tako očitno človeško pod neumno bolnišnično haljo.
Pomežiknil je. »Aha. Ker je pomlad. Ker je toplo. Ko je toplo, postanem jaz. Postanem Sam.«
Končno sem povlekla roko k sebi, zaprla oči in poskušala za hip zbrati vso svojo zdravo pamet, ki mi je še ostala. Ko sem odprla oči in spregovorila, sem rekla nekaj najbolj banalnega: »Saj ni pomlad. September je.«
Ne morem se pohvaliti, da bi človeku zlahka prebrala na obrazu, kaj mu gre po glavi, vendar se mi je zazdelo, da sem v njegovih očeh, preden so se zjasnile, ujela odsev zaskrbljenosti. »To ni dobro,« je pripomnil. »Te lahko prosim za uslugo?« (Str. 72-73)
in nato