| Žanr | družbeni roman, ljubezenski roman |
| Narodnost | nizozemska literatura |
| Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1999 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
XX. stoletje |
| Prevod |
Tanja Mlaker |
| Ključne besede | Identiteta, Ljubezen, Minljivost, Sanje |
Glavni protagonist romana je Herman Mussert, učitelj latinščine, ki se nekega dne namesto doma, v Amsterdamu, zbudi v sobici portugalskega hotela. Soba ni neznana, pred dvajsetimi leti sta z Mario Zinstra, sodelavko, v njej preživljala krasne ure, ki pa jih je zaznamovalo prešuštvo. Ko Herman naroči zajtrk, se zave, da zna portugalsko, ko po tleh okrog sebe postavi zajtrk, medtem ko sede po turško, ugotovi, da se je tu prebudil z namenom, z namenom spominjanja. Tako se pred nami razkrijejo dogodki iz preteklosti, iz časa poučevanja na šoli, kjer je z veliki zanosom razlagal snov dijakom. Spominja se tudi dijakinje Lise d`India, ki je očarala vsakogar z znanjem in lepoto. Lisa obvlada vse predmete, v šolskem časopisu objavlja zelo zrele zgodbe, zgodbe ženske. Njega, Hermana, je Lisa pritegnila zaradi znanja, lepote, a ostalo je pri platonični naklonjenosti, medtem ko je med njo in Marijinim možem vzniknila ljubezenska afera. Maria se zaradi tega zateče k Hermanu in naenkrat se mu v življenje vmeša pravo življenje, kot pove sam. Celoten klobčič ljubezenskih štren se odvije, ko Marijin mož, pesnik, ki trenira košarkaško moštvo, na šolskem dvorišču fizično obračuna s Hermanom, ki se ima za Sokrata in ki namesto mišic lahko ponudi le kup trupel izpred dva tisoč let. In to je zgodba, ki jo namerava Herman povedati na potovanju iz Beléma v Belém, iz Portugalske v Brazilijo, v Amazonski pragozd naključnim potnikom, morda pa celo smrti, ali Lisi d`India. Potovanje, identiteta, preslikave življenj, čeprav imamo zagotovo le eno samo, smisel bivanja in obstajanja v točno določenem zgodovinskem obdobju, času, njegovo minevanje, ki zna celo zastati, morda res tik preden se dokončno poslovimo … vse to nam pričara Nooteboom v Naslednji zgodbi in sproži razmišljanja o tem, koliko drugega poznamo, koliko drobcev, ki nekoga sestavljajo, se lahko vsuje v nas same? Zagotovo nikoli vsi. Zato nikoli ne moremo o drugem vedeti vsega. Saj, večinoma, še o sebi ne. Pa naj smo zgrajeni iz preteklosti, prihodnosti ali iz vsega skupaj. Morda nas celo sploh ni. Morda pa so za vse krive Ovidove Metamorfoze. Ali sanje.
Objavljeno: 18.07.2017 18:33:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:21
Večer v mojem spominu, večer v Lizboni. Luči v mestu so se prižgale, moj pogled je postal ptica, ki pohajkuje nad ulicami. Ohladilo se je tam zgoraj, otroški glasovi so izginili iz vrtov, videl sem temne sence ljubimcev, kipe, ki so se oklepali eden drugega, počasi premikajoče se dvojice. Ignis mutat res, sem zamomljal, toda noben ogenj ne bo več spremenil moje snovi, jaz sem se že spremenil. Okrog mene se je še talilo, žgalo, nastajala so dvoglava bitja, toda jaz sem že davno izgubil svojo drugo, tako rdečelaso glavo, odrezali so mi žensko polovico, postal sem neke vrste žlindra, preostanek. Kar sem počel tukaj, na tej morda želeni, morda nezaželeni poti, je moralo biti romanje v tiste dni, in če je bilo tako, se moral kot pobožni človek iz srednjega veka obiskati vsa mesta iz mojega tako kratkega svetniškega življenja, vse postaje, kjer je imela preteklost obraz.
(str. 46/47)
in nato