| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | norveška literatura |
| Kraj in leto izida | Hlebce, 2017 |
| Založba | Zala |
| Prevod |
Darko Čuden |
| Ključne besede | Družina, Ljubezen, Mladostniki, Odraščanje, Sinovi, V mladinskem leposlovju |
Zgodbo z naslovom Samo ljubezen je napisal odličen norveški pisatelj Sverre Henmo. Njegova dela, za odrasle in za mladino, so prevedena v več jezikov in so prejela več priznanj in nagrad, tudi nagrado norveškega Ministrstva za kulturo. Glavni junak zgodbe Samo ljubezen je najstnik Jonathan, ki je prvič zaljubljen. Zbegan je, poraja se mu cela vrsta vprašanj, na katera si ne zna odgovoriti. Kako se sploh obnašati, ko si s punco? Naj naredi uslugo prijatelju in hodi z Livo ali posluša svoje srce, ki ga vodi k Alini? Prijateljstvu v najstniških letih, kot vsi vemo, pripisujemo velik pomen. Kaj mislite? Se je Jonathan odločil za Livo ali Alino? Sicer pa Jonathan živi življenje običajnega najstnika z mamo, bratom in prijatelji. Brat ga začne upoštevati šele, ko se mu končno postavi po robu in postavi stvari na svoje mesto. Mama kot mama. Šola kot šola. Večini učiteljev bi bilo tako ali tako potrebno prepovedati poučevanje. Seveda pa najstnikom veliko pomeni tudi glasba, vključno z besedili, ki si jih prepevajo. Odlična knjiga, ki vsakemu izmed najstnikov skuša pokazati, da to, kar doživljajo oni, doživljajo tudi drugih njihovih let. Verjetno bi lahko literaturo še v večji meri izkoristili, da bi se na nevsiljiv način približali najstnikom in jim pomagali na njihovi poti odraščanja. Čisto tako, mimogrede in brez pametovanja.
Objavljeno: 14.07.2017 13:19:50
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:19
“Trym stoji s prijatelji pod nadstreščkom ob glavnem vhodu. Axel me potegne za rokav, ker bi šel rad do stranskega vhoda, ampak jaz se delam, kot da tega nisem opazil. Mirno se jim približujem po stopnicah. Ko sem skoraj na vrhu, utihnejo in se obrnejo proti nama. Gledajo samo mene. Kot da bi se Axel neviden skrival napol za mojim hrbtom. Potem Trym pokima. In ko mu odkimam, se odzoveta tudi njegova prijatelja. Čisto mirno. Rahlo odmigata z glavo. Potem kramljajo naprej in midva sva iz kaše. Istega večera dobim Alinino sporočilo: “Živjo, a bi šel z mano na sprehod?” Nič več kot to. V šoli je bilo vse kot ponavadi. Nobeden se ni pogovarjal o Livi in meni. Karim je hotel samo pokazati neko igrico, zdelo se je, kot da se pravzaprav ni zgodilo nič. Le Alina se mi je med matematiko nasmehnila, uspelo mi je ujeti njen pogled in se ji nasmehniti nazaj. Čisto mirno. In zdaj mi pošilja sporočilo. Gledam ven. Sonce zahaja. Nebo menja barve. Nekdo pometa dvorišče pred stanovanji zraven. Ležim v sobi ob zaklenjenih vratih. Takoj ji začnem odgovarjati. Prešine me, da bi njeno povabilo lahko zavrnil ali sprejel. Da se še nisem dokončno odločil. Nič se ne mudi. Saj ni treba, da takoj dobi odgovor. Naj še kar malo počaka.” (str. 102)
in nato