Oliver Sacks

Hvaležnost

5,0

(2)

Žanr	esej
Narodnost	literatura ZDA
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2016
Založba	Modrijan
Prevod	Breda Biščak
Ključne besede	Smrt, Življenje, Življenjska modrost

Število strani

1-2 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

V življenju, ne životarjenju, je smisel

Štirje eseji, zbrani v knjižici z naslovom Hvaležnost, so izšli po avtorjevi smrti. Uredila sta jih Sacksov partner Bill Hayes in prijateljica ter sodelavka Kate Edgar. Oliver Sacks se v njih dotakne globine človeškega bitja in smisla obstoja. Umevanje naše biti je zanj poglavitno vprašanje, ki pa nase veže še številna druga vprašanja, na katera ljudje iščemo odgovore. Koliko časa imamo na Zemlji, da odgovore najdemo? Toliko, da se imamo čas spraviti s seboj. In Oliver Sacks je to znal storiti. Kajti ljubezen je treba znati deliti, a tudi sprejemati. Štirje eseji v Hvaležnosti so razmišljanja o staranju, smrti, hvaležnosti, življenju, ki ga živimo na tem čudovitem planetu in o priložnostih zanj. Smrt pa seveda pride. In če smo življenje živeli, ne pa životarili, pride kot dokončna umiritev.
Nevrokirurg, ki je življenje posvetil znanosti, predvsem raziskovanju tega, kako delujejo naši možgani, je zaslovel po celem svetu, tako s svojim delom kot z objavljenimi knjigami. Fasciniral ga je periodni sistem, številke, značilnosti elementov, narava in seveda človeško bitje. In čeprav je bil kot mladenič ranjen v družinskih odnosih ter je preživel kar nekaj divjih let, tudi z amfetamini, je uspel najti ljubezen.

Glej tudi:

Prispeval(a): Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

Objavljeno: 13.07.2017 08:19:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:19

Zadnjih deset let ali nekaj takega se me vse bolj dotaknejo smrti sovrstnikov. Moja generacija se poslavlja in vsako smrt občutim kakor zarezo, kakor da bi mi kdo odtrgal kos telesa. Nikogar več ne bo, ki bi bil tak kot mi, ko bomo odšli, a saj ni nikoli nikogar, ki bi bil tak kot kdo drug. Ko ljudje umrejo, jih nihče ne more nadomestiti. Za seboj pustijo vrzeli, ki jih ne moremo zapolniti, saj je usoda – genetska ali nevronska – slehernega človeškega bitja, da je edinstven posameznik, ki si utre svojo pot, živi svoje življenje, umre na sebi lasten način.
Ne morem se pretvarjati, da ne občutim strahu. A še največ je v meni hvaležnosti. Ljubil sem in bil ljubljen, veliko mi je bilo danega in nekaj mi je uspelo povrniti; bral sem in potoval in premišljeval in pisal. Gojil sem dialog s svetom, poseben dialog med pisatelji in bralci. In vse to še vedno počnem.
Predvsem pa sem bil in še vedno sem čuteče bitje, razmišljajoča žival na tem prekrasnem planetu, in že to je velikanski privilegij in dogodivščina.
(str. 30/31)