| Žanr | ljubezenski roman, psihološki roman, realistični roman |
| Narodnost | ruska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
| Založba | Modrijan |
| Prevod |
Drago Bajt |
| Ključne besede | Epilepsija, Krotkost, Ljubosumje, Naivnost, Posesivnost, Zaljubljenost |
Razburljiv ljubezenski zaplet se v dobrega pol leta odvrti v caristični Rusiji, s konca 19. stoletja. Glavni junak, knez Miškin, je mladenič, sirota, a vseeno knez in dedič, ter tako pozicioniran v nižji srednji sloj ruske aristokracije. Ljudje ga imajo za idiota, česar se zaveda, a ga to ne moti, saj je njegov idiotizem srčne narave – je spravljiv in krotek usmiljenec, ki je ob tem, da izjemno dobro zaznava duševne premike v bližnjih, vedno pripravljen vse odpustiti. Žene ga vzhičenost, ki se občasno razreši v napadih epilepsije.
Zaplete se v vroč ljubezenski trikotnik, občasno štirikotnik, petkotnik, v katerih ravno on sam predstavlja neke vrste kamen spotike, naivnega Kristusa, ob katerega se vsak spotika na izviren, njemu lasten način. Skozi to spotikanje avtor pravzaprav opisuje družbo oz. boljše in slabše značaje, ki jo sestavljajo. Roman se bere kot ljubezenski, a na neromantičen način, saj je izjemno realističen in nič v skrbeh glede srečnega konca – avtorja zanimajo le gola resnica in poučne posebosti njene dinamike v posameznikih in družbi. Usodno je, da knez Miškin prisilno niha med ljubeznijo do Ženske in ljubeznijo do Človeka, kar vse vpletene spravlja ob pamet – nazadnje se vsi zapleti razpletejo na nepričakovan način, boleče in nenazdzorovano.
Objavljeno: 12.08.2022 13:15:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:21
‘Opekel si je roko?’
‘Ja, svojo lastno. Verjemite ali ne, meni je vseeno.’
Knez je spet utihnil. V Aglajinih besedah ni bilo šale; jezila se je.
‘A je svečo prinesel s seboj sem, če se je to zgodilo tukaj? Ne morem si misliti, da bi drugače…’
‘Ja… svečo. Kaj pa je pri tem tako neverjetnega?’
‘Celo ali v svečniku?’
‘Ja … ne … pol sveče … ogorek… celo svečo – saj je vseeno, pustite me …! Tudi vžigalice je prinesel, če bi že radi vedeli. Prižgal je svečo in cele pol ure držal prst nad njo; a mar to ni mogoče?’
‘Včeraj sem ga videl; nima ožganih prstov.’
Aglaja je namah bruhnila v smeh, čisto kot kakšen otrok.
‘Veste, zakaj sem se zdajle zlagala?’ se je namah zasukala h knezu s pravo otroško zaupljivostjo in smehom, ki je trepetal na njenih ustnicah. ‘Kadar lažeš in pri tem spretno dodaš še kaj neobičajnega, kaj ekscentričnega, kaj, kar je zelo redko ali pa sploh nemogoče, potem laž postane čisto verjetna. To sem sama opazila. Le da se meni ni posrečilo, ker sem nerodna…’
(str. 448)
in nato