Zlata poroka ali Tržaški blues

»Dekle je prijetno, rad se druži z njo, drugačna je od deklet, ki so prihajala na koncerte in se obešala nanj. Ni ji povedal, da igra kitaro v glasbeni skupini, saj ni zahajala med Slovence. Zato je raje zamolčal. Kot je zamolčal svojo pripadnost slovenski manjšini, vedno ga je spravljala v slabo voljo ta tožeča ponižnost, pripadnost žrtvovanemu ljudstvu. Njegov odnos do slovenstva je bil zaznamovan z razdvojenostjo, v domačem okolju se je počutil Slovenca, govoril slovensko s primesjo tržaškega narečja, med Italijani pa je hotel biti Italijan, kar tudi je, hotel je biti polnopraven italijanski državljan.« (str. 67)