| Žanr | zgodovinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje, 2022 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Ključne besede | Dioklecijan, Kristjani, Krščanstvo, Mučenci, Preganjanje, Ptuj, Rimski cesarji, Rimski imperij, škofje, Zgodovinopisje |
Drugi del trilogije je nadaljevanje romana Sonce Petovione. Dogajanje je postavljeno v čas med leti 284 in 304, v čas vladanja cesarja Dioklecijana in sledi usodi treh sester, Karite, Lucide in Serene, hčerk Sibidena Eksuperata ter vnukinj Ifigeneje, hčere prvega petovionskega kristjana Heliodorja, trgovca s svilo, ki smo ju spoznali v prvem delu. Eden od protagonistov je Sv. Viktorin Ptujski, drugi ali morda tretji petovionski škof. Je prvi pisatelj v latinščini z današnjega slovenskega ozemlja in mučenec. Po pisnih virih naj bi vodil staro cerkveno skupnost, v kateri je čutiti tudi maloazijske, sirske in palestinske vplive. Po Viktorinovih besedah v pisnem viru “Razlaga Razodetja in drugi spisi” naj bi šesti pečat, apokaliptično znamenje, prineslo veliki potres, s tem pa poslednje preganjanje Kristjanov in njihov konec. Kot Antikrista je videl cesarja Dioklecijana, tega pa kot ponovno obujenega okrutnega cesarja Nerona. Viktorin je bil obtožen krivoverstva in mučen. Zgodovinski roman sloni na resničnih zgodovinskih dogodkih in osebah, nekaj oseb pa je avtor ustvaril v svoji domišljiji in izvrstno dopolnjujejo zgodbo iz oddaljenega časa naše preteklosti na območju antičnega Ptuja. Knjiga zahteva poglobljeno branje in razumevanje zgodovine zgodnjega krščanstva in postopnega zatona rimskega imperija, v pomoč pa so obsežne avtorjeve opombe z razlago zgodovinskih oseb, ki nastopajo v romanu, izrazov, imen, krajev, časovnica zgodovinskih dogodkov ter arheološke, literarne in zgodovinske reference.
Objavljeno: 19.10.2022 09:58:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:21
“Pred nekaj meseci so se Hermes in tri starešine sešli s škofom na tem istem pokopališču. Razvili so misel, da je tudi v Panoniji nastopil čas za krščansko gradbeništvo in da bi lahko po vzoru nekaterih italskih cerkva tudi petovionska dobila katakombe. Škof Viktorin je neodobravajoče odmahnil z roko. ‘Ne bomo zaživa hodili pod zemljo,’ je odsekal. ‘Orfej je šel pod zemljo. Ni se obneslo. Bolečino si je povečal do neznosnosti. Prav mu bodi,’ je duhovičil in z gibom brade kazal proti Orfejevemu pomniku. Pomagal si je z njemu ljubo prispodobo: ‘Kristusova Občina je golobnjak, ne podzemni rov, kristjani smo ptice, ne krti. In taka naj bodo naša pokopališča. Katakomb ne dovolim.'” (str. 72)
in nato