| Žanr | biografski roman, družbenokritični roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | nikaragvanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Moderni klasiki |
| Prevod |
Jasmina Markič Ajda Krajnc |
| Ključne besede | Atentati, Oblast, Pesniki, Politika |
Mesto Leon v Nikaragvi, september 1956. Skupina pesnikov in umetnikov sumljive narave, naveličanih oblasti dinastije Somoza, pripravlja atentat na predsednika države. Med njimi so tudi taki, ki so mu na videz zvesti, a vedo, da bi bilo treba nekaj spremeniti. Umetniki so hkrati tudi častilci kultnega domačega pesnika Rubena Daria, čigar kip nosijo s seboj, da bi ga končno postavili na častno mesto. V romanu se tako prepletata dve zgodbi, ki ju povezuje vsevedni pripovedovalec, glede na gledališko zasnovo celote bi mu lahko rekli tudi režiser: dogajanje v Leonu nekaj tednov pred in na sam 21. september 1956, ko se zgodi atentat na predsednika med kandidaturo za še en mandat, in biografija Rubena Daria. Eden izmed ključnih dogodkov v življenju tega pesnika se je namreč pred desetletji zgodil prav v hiši, kjer se zdaj sestajajo zarotniki. Roman pa sestavljajo še življenjske zgodbe drugih vpletenih. Med njimi je najbolj trpka usoda ženske z vzdevkom Kajmanka, ki po tragični izkušnji v otroštvu postane lastnica bordela, njene hibe pa nato izkoristijo tako oblast kot tudi zarotniki. Prav tako trpko pa bo bralec občutil drugi lik, nemega Hirona, ki je bil rojen v grehu in kasneje tudi zlorabljen za namene oblasti. Pri branju velja prav gotovo slediti ugotovitvi, ki jo zapiše ena izmed oseb v drugem romanu iz zbirke Moderni klasiki, Mehlisovem poročilu. Tam lahko preberemo, da prvo branje nekega leposlovnega dela ne velja tako rekoč nič. Šele ob drugem ali naslednjem branju besede začnejo dobivati smisel. Zato priporočilo: če bo bralca prvo branje motilo zaradi nenadnih preskokov med zgodbami, naj ne obupa. Čeprav je konec dokaj predvidljiv, pa so posamezne vložne zgodbe osupljive in mestoma grozljivo podobne resničnemu življenju. Nikaragovski pisatelj Sergio Ramirez je bil nekaj časa aktiven v politiki in je torej “pravila oblasti” izkusil kar neposredno.
Objavljeno: 06.06.2017 12:37:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:05
Najprej se je držala halje svetega Mardoheja, ker jo je bilo strah sveta. Ostrižena, da bi bila podobna fantu, se je kmalu naučila tekati daleč stran od gruče beraških sirot, ki so se ob zvonjenju razgrinjale po ulicah. Namenoma se je izgubljala po hodnikih tržnic, polnih prodajalcev in tujcev, plezala na vagone na peronu železniške postaje in v predmestju skakala z njih, ko je vlak že vozil; zelo pozno se je sama vračala v sirotišnico, vsa v capah in z gorečim obrazom od razburjenja.
Pritoževala se je in klela, če je dobila premalo miloščine, vračala je bakrene kovance za pol centava, preveč zlizane novce in gnilo sadje, kazala zašiljene zobke in tulila, da so sirote, ne pa papige. Vstopala je v sobe in nesramno ropotala s konzervo, brezsramno kradla po shrambah, celo porcelanaste vaze, ki jih je zaplenila v dnevnih sobah, so se pojavljale na oltarju kapelice v sirotišnici. Celo v petelinja bojišča je arogantno vstopala in predrzno pulila bankovce iz rok, hodila v zakotne igralnice, kjer je kockarjem jemala desetino, ne meneč se za oštevanja in grožnje.
in nato