Rdeča prašna cesta

“Sobota je. Pravkar sem prvič prispela v Nigerijo in jutri bom spoznala svojega očeta. Ko odložim prtljago v sobi hotela Nicon, sklenem, da bom šla v bar na pijačo. Pridružita se mi dve imenitno napravljeni mladi črnki. Tu ne smeš piti sama, mi povesta. Pojasnim jima, da bom naslednji dan spoznala svojega očeta. Zelo veseli sta zame. Povesta mi, da sem njuna sestra in potem celo uro klepetamo, se smejimo in šalimo. Čez čas mi ena od njiju pove, da ima denarne težave. Dam ji dvajset funtov, ona pa se začne kujati: “Je to vse, kar boš dala svoji sestri? Imaš še kaj za svojo sestro?!” Pogledam drugo prijateljico, da bi videla, kaj bo rekla. Glej, da boš radodarna. Najina sestra si, reče in pri tem skomigne. Dam ji še dvajset funtov in tista, ki mi je rekla, naj bom radodarna, pove, da je utrujena, silno utrujena, in vpraša, ali bi lahko prišli k meni v sobo. K meni v sobo? prepadeno vprašam. Ja, odgovorita, kar tako, za družbo. Utrujeni sva. Ne, rečem, ne bo šlo; malce neprijetno mi je. Kujavo in zlovoljno odideta stran in sedeta na drugi konec bara, kjer ju komaj vidim, in tam ždita v senci.”
(str. 163)