| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Prvenci |
| Ključne besede | Brezposelnost, Družinski odnosi, Intelektualci, Medosebni odnosi, Prometne nesreče, Spolna identiteta |
Tina Batista Napotnik s svojim prvencem, ki se je uvrstil med 10 finalistov za nagrado kresnik, dokazuje, da je tudi brezposlenost lahko kreativno obdobje. Kot biologinja z doktoratom medicinskih znanosti se je pisanja lotila v obdobju, ko se je tudi sama znašla brez službe. V njenem romanu spoznamo štiri nekdanje sošolce, stare okroglih 40 let, ki se vsak na svoj način soočajo z življenjem v srednjih letih: Krista, mikrobiologinja z doktoratom in mati treh otrok, s svojo brezposelnostjo, oblikovalec spletnih strani Leon s prebolevanjem nekdanjega dekleta, znanstenica Mila pod prisilo raziskuje družinsko preteklost, boemski saksofonist Uroš pa preizprašuje svojo spolno usmerjenost. Srečajo se na obletnici mature, kjer Leon nehote odkrije Kristino skrivnost, ki se tiče tudi njega. Usoda jih nekega popoldneva še enkrat pripelje na isto mesto – v tunel. Ga bodo vsi prevozili srečno?
Objavljeno: 12.05.2017 17:46:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:54
Peljala sta se ravno čez Beli Križ, ko je Marcel nenadoma vprašal s sopotnikovega sedeža: »Zakaj si lagala Maji in Katji o zaposlitvi?«
Krista je skoraj zletela s ceste. Pa je le prišlo za njo. Glede na to, kaj vse se je od njenega pogovora z Majo in Katjo zgodilo, je mislila, da je Marcel to pustil za sabo. Pa ni.
Živčno je odvrnila: »Ne vem, Marcel. Kar … Kar zgodilo se je. Zaplezala sem se in potem nisem mogla več nazaj … Pa saj, v bistvu nisem čisto lagala … Mogoče samo nisem povedala, da nisem več tam v službi …«
Marcel je bil tiho.
Krista je poskušala znova: »Marcel, mene je tako sram … Ti si tam, obkrožen z vsemi pomembnimi ljudmi iz tvojega biroja, z vsemi glavnimi arhitekti … Čakaš na glavno nagrado … In jo na koncu tudi dobiš … Kako naj zdaj jaz povem, da sem ena od tistih tisočih, ki so ostali brez službe? Da sem tudi jaz na Zavodu?«
(Str. 62)
in nato