Hvala vam, bogovi, za te blodnje : [ljudje, kraji, dogodki v mojem življenju]

Tone Partljič se pisanja svojih spominov loti s skepso, saj se nekoč zareče, da jih on pač ne bo. Avtobiografije se mu zdijo pogojene z egocentrično oz. epicentrično potrebo, a hkrati razmisli, da so lastni spomini lahko pričevanje o nekem času, ljudeh, dogodkih in kot taki iztočnica, da si o vsem skupaj ustvarimo svojo sliko. Partljič tako začne pisati knjigo s spomini na otroštvo v Pesnici (rodil se je na Marijo Snežno, leta 1940), na mamo, očeta, brata in sestro, na vojne in povojne čase, socializem, agrarno reformo… Po končani Pedagoški akademiji se zaposli kot učitelj slovenščine in angleščine, obuja spomine na učiteljska leta na Brezovcu, Sladkem Vrhu, Ribnici in spomine na leta v gledališču. Postane namreč dramaturg v mariborski Drami, umetniški vodja MGL in v Ljubljanski drami. Nekaj srečnih in nesrečnih ljubezni, rojstvo hčerke, zdravljenje alkoholizma, bohemska poznanstva, iskanje ravnotežja med možnostmi. Javnost ga pozna po treh poslanskih mandatih v Državnem zboru, kje sodeluje celo v komisiji za delo, družino in socialne zadeve in postane predsednik poslanske komisije Zahodnoevropska unija. Funkcije mu naložijo delo, a hkrati omogočijo številna potovanja in širši vpogled v svetovno dogajanje. Opiše svojo funkcijo predsednika Društva slovenskih pisateljev. S svojo »neškodljivo držo« omili razkol med ljubljanskimi pisatelji, med t.i. intimisti in perspektivaši, ponosen je na Vilenico, kultno Javno tribuno o kulturi v Cankarjevem domu in Odbor za svobodo mišljenja. Je mnogokrat nagrajevan in zaželen na funkcijah, je predsednik Bralne značke Slovenija, predsednik Borštnikovega srečanja, izbran za najbolj priljubljenega Mariborčana. Še bolj nagrajujejo njegovo strokovno delo. Je dober prijatelj, družaben, vesel karakter, rad pa se tudi umakne na samoten otok Ilovik ali na ribolov. Hkrati je mnogokrat nerazumljen in zasledovan; represivni organi oz. UDBA se živo zanimajo za njegovo delovanje in delovanje njegovih prijateljev, predvsem t.i. Mariborske peterice, v kateri so Marijan Kramberger, Andrej Brvar, Drago Jančar, France Forstnerič. Center njegovega zanimanja in delovanja sta ves čas branje in pisanje. Doma ima knjižnico z 10.000 knjigami, napisal je 30 proznih del, 25 komedij, radijske igre, scenarije, tudi za dva filma: Moj ata, socialistični kulak in Vdovstvo Karoline Žašler. Velik del spominov je tako namenjen prav literaturi, premnogim pisateljskim in gledališkim kolegom, prav tako pa navdihom za pisanje kot je denimo pisatelj Stanko Majcen. Vse to na koncu poimenuje blodnje, za katere se zahvaljuje bogovom. Ob zaključku knjige pisatelj že napoveduje novo knjigo (Pohorska afera, ki je sedaj naslovljena z Nebesa pod Pohorjem). Pogled spomina, kakor orodje pisanja poimenuje sam, pred nas razgrne neizmerno bogato življenje in hkrati knjigo.