Mehlisovo poročilo

Bejrut leta 2005. 14. februarja mesto in državo Libanon pretrese atentat na predsednika vlade. Ljudje so vznemirjeni. Petnajst let po koncu državljanske vojne, ko mesto še vedno okreva in se z novimi zgradbami ter zunanjim videzom spet postavlja na noge, si pač nihče ne želi ponovne negotovosti. Prebivalci napeto čakajo, kaj bo ugotovila mednarodna komisija OZN pod vodstvo nemškega tožilca Detleva Mehlisa. Med njimi je tudi Saman Jarid, arhitekt, čigar družino je državljanska vojna prav tako zaznamovala. Eno sestro so ugrabili na razdelitveni črti med muslimanskim in krščanskim delom mesta in o njej niso izvedeli ničesar več. Drugi dve sestri sta se pod težo tega dogodka izselili iz države in še vedno histerično prepričujeta brata, naj se izseli tudi on. Saman je osamljen. Hodi sicer v službo, a prevzaprav ne ve, kaj tam sploh počne. Z velikim upanjem čaka na poročilo nemškega tožilca, za katerega meni, da bo našel atentatorja. Med tem si krajša čas z bežnimi ljubezenskimi avanturami in tavanjem po mestu, pri čemer pozablja na svoje srce (na nekem mestu je mimogrede omenjeno, da je bil v mladosti bolan). Ravno eden izmed trenutkov, ko ga rahla bolečina okoli srca spomni, da je z njim nekaj narobe, je v romanu prehod v drugo, nadrealistično zasnovano pripoved. Saman namreč dobiva klice z nenavadne številke, s katero sam ne more vzpostaviti stika. Le bralec izve, da ga kliče izginula mrtva sestra, katere dolga izpoved nato večkrat prekine poglavja o Samanu. Sestra je bila kruto pokončana in se je po smrti znašla v onostranstvu. Od tam zdaj kliče svojega brata, ki je seveda ne sliši. Iz namigov v tej izpovedi bralec lahko zazna pisateljevo spogledovanje z Dantejem. Sestra si želi stikov z bratom, on pa bi rad le, da bi se razmere v mestu, ki ga pozna in kot arhitekt tudi ceni, končno uredile. Bo Mehlisovo poročilo res kaj spremenilo? Rabi Džaber je sicer eden najbolj cenjenih libanonskih pisateljev. Piše v arabščini, med drugim je za roman Beograjski druz prejel t.i. arabski booker. Roman Mehlisovo poročilo, ki temelji na resničnih dogodkih, lahko beremo na več načinov: kot pripoved o politiki, še eni vojni, pripoved o nekem večnem čakanju, o obnovi in posledično spreminjanju velemesta ali kot pripoved o tragično preminuli mladenki, ki v onostranstvu hrepeni po stiku s svojci.