Bil sem že v veliko mošejah, v Hagiji Sofiji, v Modri mošeji, in videl bom še veliko drugih v Damasku, Alepu, tudi v Isfahanu, a nobena ne bo name v hipu, takoj ko bom odložil čevlje v lesen predalnik in stopil v molilnico, naredila takega vtisa, stiskanje v prsih, izguba orientacije, zaman se trudim hoditi naprej, na mestu se sesedem na rdečo prerpogo z modrim cvetjem ter poskušam priti k sebi. Zavem se, da sem sam sredi tega spomenika, sam in obdan s svetlobo, sam v tem prostoru begajočih razsežnosti; krog velikanske kupole je prijeten in obdaja me stotine oken. Prekrižam noge in sedem. Presunjen sem, da bi zajokal, vendar ne jočem, čutim, da me dviga s tal, in z očmi drsim po fajansnih ploščicah iz Izmirja, naslikanem okrasju, vse se lesketa, potem me zajame globok mir, pretresljiv mir, slutnja vrha, toda lepota me kaj kmalu obide in me izvrže, počasi vendarle pridem k sebi, kar zdaj vidijo moje oči, se mi seveda zdi prekrasno, vendar ni nič v primerjavi z občutjem, ki sem ga pravkar doživel. Nenadoma mi grlo zadrgne globoka žalost, izguba, turobno videnje resničnosti sveta in vse njegove nepopolnosti, njegove bolečine, žalosti, ki jo še poudarja popolnost stavbe, in v misli se mi prikrade stavek, samo razsežnosti so božanske, vse drugo pripada ljudem.