Dom dom
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Pisanica |
Ključne besede | Domovi za starostnike, Medosebni odnosi, Staranje, Starejši ljudje |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Pisanica |
Ključne besede | Domovi za starostnike, Medosebni odnosi, Staranje, Starejši ljudje |
V literarnem delu se srečamo s številnimi starostniki in njihovimi življenskimi zgodbami v domu za ostarele, ki stoji tik ob Dravi. Vsi ti ljudje so nekoč opravljali različne poklice, bivali na različnih koncih Slovenije ali pa izven domovine, imeli svoje partnerje in družine, živeli bolj ali manj polno življenje, imeli svojo svobodo. Sedaj pa so se znašli v domu, ki ga sestavljajo tri stavbe – za življenjsko aktivne, dementne in nepokretne varovance. Bolj ali manj uspešno se skušajo vživeti v novo okolje, rojevajo se nove simpatije, zaljubljenosti, ljubezni, prav tako prihaja do nenaklonjenosti in odpora pri novih poznanstvih v ustanovi. V to zgodbo so vključeni tudi zaposleni – negovalno osebje in obe direktorici. V delu zasledimo tudi avtobiografsko noto, saj Partljič nastopa v vlogi pisatelja in poslanca državnega zbora, Zvonka Petroviča, ki pride na obisk k svoji priljubljeni profesorici slovenščine. Tako se srečamo tudi z aktualno politiko, brez katere očitno tudi v domu ne gre. Ob branju romana se lahko večkrat nasmejemo, saj Partljič kot ponavadi obvlada hudomušen in odkrit način opisovanja življenja, pove naravnost brez dlake na jeziku.
Objavljeno: 11.04.2017 17:27:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:39
“Jaz, Lucija Germek, varovanka v Domu za ostarele, po svoji volji in čisti zavesti, poklanjam svoje telo po svoji smrti anatomskemu inštitutu oziroma medicinski fakulteti v našem mestu. Ker sem celo življenje poučevala dijake, želim, da moji organi in kosti tudi po moji smrti služijo študentom pri pouku. Tako bodo posmrtni ostanki imeli nekak smisel. Upam. S tovariškimi pozdravi! Lucija Grmek. (str. 78)