Običaji dežele

Undine Spragg, mlada lepotica, edinka iz premožne ameriške družine, je že od nekdaj vajena, da se starša na vse načine uklanjata njenim muham. Tako je tudi, ko pride v leta, da si začne iskati snubce. Denar pri tem ne sme igrati vloge, pa čeprav oče začasno bankrotira, ko se, tudi zaradi njenih muh, iz podeželskega Apexa preselijo v samo središče New Yorka. Pa tudi snubci so za Undine zgolj sredstvo, s pomočjo katerega si lahko privošči, kar ji pade na pamet. Poroči se trikrat. Prvega moža s pobegom v Evropo, z zahtevo po ločitvi in kasnejšem skrbništvu za njunega sina privede do samomora, drugega s svojim lahkoživim načinom življenja prav tako “odvrže na smetišče”, ko ji ne koristi več. In le vprašanje časa je najbrž, kdaj se je bo naveličal njen tretji mož, borzni mogotec, s katerim je nekoč že bila zaročena. Undine ne razpravlja veliko, zgolj opazuje, in v ključnih trenutkih postavi zahtevo, ki je za njene bližnje usodna. Edith Wharton, znamenita pisateljica s konca 19. in začetka 20. stoletja v slogu psihološkega realizma in po vzoru svojega rojaka Henryja Jamesa ostro, jasno in izredno kritično opisuje visoko družbo takratnega časa. Na eni strani Američane, ki so se že vedli bolj sproščeno in postopoma opuščali strogo družinsko tradicijo. Takšno vedenje jim je vsekakor omogočalo bogastvo, ki so si ga začeli na hitro pridobivati z ne ravno poštenimi načini na borzi. Na drugi strani pa Evropejci, Francozi, ki so še zmeraj negovali stare navade in so se zavedali, da denarja ni mogoče zaslužiti kar čez noč. Seveda je tudi ameriška “smetana” razdeljena na uživače in tiste, ki na denar in zakonske zveze gledajo malo resneje. Prav ločitev je zato v tretjeosebni pripovedi tudi ena izmed vodilnih tem, ob katerih se bralec lahko zamisli. Roman je pisan v bogatem in klenem jeziku, ki še dodatno buri pozornost. Edith Wharton je sicer za svoj drugi roman, Čas nedolžnosti, prejela Pullizerjevo nagrado, trikrat pa je bila nominirana tudi za Nobelovo nagrado.