Cesta utehe
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Hlebce, 2017 |
Založba | Zala |
Prevod |
Jaka Andrej Vojevec |
Ključne besede | Mladostniki, Potovanja, Rejništvo, Samopodoba, V mladinskem leposlovju |
Cesta utehe je zadnji roman znamenite pisateljice irskega rodu Siobhan Dowd. Siobhan Dowd je bila sicer tudi aktivistka za svobodo izražanja pisanja pri mednarodni pisateljski organizaciji PEN in borka za pravice otrok, rojenih pod manj srečno zvezdo. Vse avtorske pravice za njene romane se stekajo v sklad Siobhan Down in se namenijo spodbujanju branja pri otrocih in mladih, ki odraščajo v težkih družbenih in gmotnih razmerah. V Sloveniji jo poznamo že po romanu Sedem minut čez polnoč in kot avtorico Barjanskega otroka, Čistega krika in Uganke Londonskega očesa. Roman Cesta utehe govori o problematični najstnici Holly, ki jo je mati že zgodaj zapustila, zato je otroštvo preživela po rejniških domovih. Tudi pri najnovejših rejnikih ne najde miru, zato zbeži po cesti proti zahodu, proti Irski, kjer naj bi jo čakala mama. Seveda ta scenarij ni realen. S pomočjo lasulje se skuša preleviti v samozavestno Solace. Na poti sreča magnetarja, Kim (punco s prodajalne sendvičev), snobovsko Chloé, mladega Einsteina, Ryana, Kirka (prevažal je prašiče), medicinsko sestro Sian, fanta na motorju (ni ji uspelo izvedeti, kako mu je ime), Phila (obdaril jo je s torto z namišljenimi svečami). Vsak izmed njih ji na svoj način olajša njeno potovanje. Nanjo pa so seveda imeli velik vpliv tudi ljudje iz rejniškega doma, v katerem je bivala dolgo časa. Dogodki, ljudje in premišljevanje na poti jo pripeljejo do novih spoznanj o sebi, zato se na lastno željo vrne k svojima najnovejšima rejnikoma. Na cesti spozna sebe, se sooči s svojo preteklostjo, se z njo pomiri in krene dalje. Zgodba je težka in žalostna, se pa zelo optimistično konča.
Objavljeno: 22.03.2017 13:46:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:30
“Potem mi je Fiona nekega dne prinesla moj dosje. Imela sem pravico do vpogleda v svoj dosje in rekla sem, da hočem svojo pravico. V policijskem poročilu je pisalo, da je bila mamica na drogah in da je bila uživalka in Denny ji je dostavljal drogo in je bil tudi sam uživalec, ampak ni pisalo, kaj sta uživala. Socialna služba ji je bila že na sledi in dali so me na Seznam za zaščito otrok, kar zveni kot nekakšna mafija za otroke. Potem pa je mami pobegnila in odšla nazaj na Irsko pod dekliškim priimkom Quinn in izginila. Ampak preden je odšla, je poklicala socialno službo, in jim povedala, da sem sama v stanovanju in da ji je žal, ampak da ona ne more več skrbeti zame in če me lahko oni vzamejo. In v poročilu je pisalo, da so me našli z zažganimi, porezanimi lasmi in zamehurjenim ušesom in oteklim stopalom in da sploh nisem hotela nič reči, govorila sem samo “Kje je mami?”, in tako sem vedela, da se mi je spomin, pravi in resnični, zares vrnil.” (str. 278)