Mornarska sprava : roman
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Na Rakitni, 2016 |
Založba | samozal. |
Ključne besede | Družbene razmere, Pomorstvo |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Na Rakitni, 2016 |
Založba | samozal. |
Ključne besede | Družbene razmere, Pomorstvo |
Ivan Blagus v življenju ni opravljal samo poklica mornarja, a ga je ta nedvomno najbolj zaznamoval, saj mu kot piscu nudi bogat nabor zgodb in tem za pisanje.
Do sedaj je napisal in v samozaložbi izdal dva avtobiografska romana: Vrnitev v večnost (2014), kjer je spretno in berljivo popisal intenzivno življenje in delo pomorščaka ter roman Druga pot (2015), v katerem je več pozornosti namenil družinskemu življenju in življenjskim razpetostim. V novem delu, romanu Mornarska sprava (2016), se je oddaljili od avtobiografskosti in zapisal fikcijsko zgodbo mornarske posadke, ki jo zapletajo odnosi med kulturno, nacionalno in politično raznolikimi junaki. Dogajanje romana je umeščeno v čas razpada skupne države Jugoslavije in se odvija v informacijski osamelosti na turški čezoceanski ladji, kjer so liki obsojeni na sobivanje v omejenem in zaprtem prostoru, zaradi česar so odnosi med njimi toliko bolj intenzivni. Protagonista zgodbe sta do nedavnega sodržavljana, Leon Urh, osamosvojitvi naklonjen Slovenec in Boris Brkin, Hrvat, ki čisla Jugoslavijo. Obdana s Poljaki, Turki in drugimi tujimi narodnostmi se zavedata bratske povezanosti, a se njun konfliktni odnos vedno bolj zaostruje. Ker posadka namesto o mornarskih temah, kot so seks, pijančevanje in podobne avanture, govori o politiki, religiji in starih zgodovinsko-političnih zamerah, se zgodba usodno zapleta vse do vrhunca dogajanja, ki se imenuje mornarska sprava.
Objavljeno: 14.03.2017 21:06:30
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:27
“Zaradi Boga sta se sporekla?” je napeto vprašal poveljnik. “Kaj hočeš s tem reči?”
“Poglejte, kaptan, Leon od rojstva veruje v Boga očeta v nebesih, jaz pa sem verjel v Boga očeta jugonacije,” je premišljeno odgovoril Boris in se pri tem v sebi tiho muzal. “Dokler je v nebesih vladal Leonov Bog in je na zemlji kraljeval moj Bog, je bilo vse lepo in prav. Zapletlo se je, ko se je pred destletjem v nebesa preselil tudi moj Bog. Vidite, kaptan, sedaj se z Leonom nikakor ne moreva poenotiti, kateri od obeh Bogov je močnejši, vplivnejši, pravičnejši in kateri naj sedaj vlada tako v nebesih kot na zemlji.”
Osuplo in bebavo je sedaj izgledal poveljnikov zgubani obraz. Borisov norčavi ton in nesmiselno natolcevanje njegovemu izkušenemu ušesu kajpak nista ušla. Iskrice v očeh so izdajale, da je hotel reči nekaj ostrega, a je nato le omalovažujoče odmahnil z roko.