Smrt v zraku

Pri pultu stoji Irene Doyle, oči ima uprte navzdol, pretvarja se, da je njegov prihod niti najmanj ne zanima. Danes ni oblečena kot dekle iz delavskega razreda. Prav žari v rdeči svileni obleki z vzorcem vrtnic, s katero se ujemata klobuček in šal. Zdi se, da se njeni svetli lasje lesketajo in soba je polna čudovitega vonja. Toda videti je, da jo je skoraj sram, da je tukaj, in Sherlocku se zasmili.
»Irene,« reče.
Upajoče dvigne pogled proti njemu.
On ukroti sebe in svoja čustva, telo mu otrpne skoraj v pozor. Ona to opazi.
»Nisem prišla obiskat tebe,« hitro reče s trdim glasom.
»Bil bi počaščen, če bi me.«
»Zlohotnež mi je povedal, da živiš tukaj.«
»Nekaj, česar mu nikoli nisem omenil,« odvrne Sherlock in pogleda stran.
»Pozna načine, kako to ugotoviti.«
»Podgana je, ki se hrani z drugimi.«
Irene se ustavi, nato spet spregovori.
»Več mi je povedal o sebi, veš. Težke čase je preživljal. Njegov oče je bil preprost smetar na Irskem, ki je pobiral odpadke po dublinskih ulicah. Noč in dan je delal in zaslužil je spodobno vsoto denarja, vložil je v železnico in si močno povečal premoženje, ter se preselil v Severno Anglijo. Toda…«
»Ne zanima me, kaj ga je doletelo,« jo prekine Sherlock. »Že mogoče, da ti je šla njegova sentimentalna povest do srca, a tragedije doletijo mnoge od nas. On me ne zanima. Podgana je.« Zadnjo žaljivko kar izpljune.
Irene se spet ustavi in zapre oči, mogoče zato, da ji ga ni treba gledati.
»Tudi prav. Večina ljudi te ne zanima, tako se mi zdi, razen tistih, ki jih lahko pošlješ v ječo, da bi se zaradi tega sam počutil bolje.«
»Pravico iščem.«
»Tudi drugi jo,« mu ugovarja Irene. »Pa jim zato ni treba postati leseni avtomati.«
»Zakaj si tukaj?«
»Prišla sem nekaj kupit, ampak ne zanima me več.«
Sherlock si želi, da bi jo lahko pripravil, da bi si premislila. Sprašuje se, koliko je mislila zapraviti. A ona dvigne brado kvišku, se naglo obrne in odkoraka proti vratom. Preden jih odpre, vidi, kako ji ramena upadejo. Obrne se nazaj k njemu.
»Ali ne moreva biti prijatelja, Sherlock?«
Ojekleni se in ji odgovori s hladnim obrazom, na katerem ni čustev.
Vrata se odprejo in zaloputnejo. (Str. 130-132)