Pokrpajmo žive

Da se bo z izhodiščnim junakom Simonom, okoli telesa katerega se nato vrti ves roman, nekaj hudega zgodilo, daje francoska pisateljica slutiti že v uvodu, ko spregovori o njegovem središčnem organu, srcu. Ko ga nato v prvem poglavju v družbi prijateljev in ledenega februarskega jutra srečamo na nevarni surferski pustolovščini, trepetamo, ali se bo usodna nesreča pripetila prav zdaj. A ne, mojstrica stopnjevanja napetosti mladeniču smrti ni namenila v podivjanih atlantskih valovih, te je ukrotil brez težav. Zgodila se je v nesmiselni prometni nesreči na poti domov. Ozračje, ki smo mu bili priča ob Simonovem bojevanju z morjem, se ohrani v nadaljevanju romana, ko se začne borba za njegovo truplo, za njegove organe, s katerimi naj bi mrtev Simon pomagal zakrpati žive. V tem boju sodelujejo njegovi starši, ki ne morejo dojeti in verjeti, da se njihov možgansko mrtvi otrok s telesom, v katerem srce še bije, a mu le naprave ohranjajo navidezno živost, ne bo več vrnil med njih, na drugi strani pa cel zdravstveni aparat transplantacije organov, ki le te presoja na osnovi njihove reciklažne vrednosti. Roman je protiutež distopičnemu fantastičnemu delu britanskega pisatelja Kazua Ishigura Ne zapusti me nikdar, v katerem v šolskem internatu vzgajajo otroke, katerih obstoj je upravičen le zaradi kasnejše donacije organov. Pisateljica je verodostojnost ustvarila z medicinsko natančno popisanim okoljem, ki bo pritegnilo vedoželjnega bralca, dodano vrednost pa branju daje zbližanje z vsemi junaki romana, od sorodnikov preko zdravstvenega osebja do končnega prejemnika Simonovega srca, saj poleg njihove vloge v procesu, ki se odvije v pripovedi, ne skopari s prikazom njihovega notranjega sveta. Ob vsem tem pa se izogne etični konotaciji v katerokoli smer. Avtorica le z različnih vidikov pove zgodbo o tematiki s še vedno nekoliko kontroverznim predznakom, bralcu pa prepusti, da si mnenje o njej ustvari sam.