Spominčice

Zgodba romana se odvije v nekaj sekundah, a teh nekaj sekund je avtor raztegnil na 388 strani. Prvoosebni pripovedovalec, ostrostrelec, namreč v trenutkih, ki so mu še na voljo, preden ga pokosi strel ostrostrelke, pripadnice nasprotne vojske, prav njej izpove zgodbo svojega življenja. Spomini ga dohajajo nepovezano, brez pravega reda in odvisno od trenutnega navdiha, a z besedami je prepričljiv, dekle na drugi strani merka ga opazuje, z očmi posluša in s kotički ustnic daje vedeti, da ga razume. On pa ji dvori, jo zapeljuje, skuša jo očarati in tako odložiti neodložljivo – strel v tarčo.

Gosto napisan roman je pravi »vrtoglavi pripovedni tobogan«, kakor ga je označil Samo Rugelj v svoji oceni za Vikend. A ne prepriča le slap besed, ki smo mu priča, navdušuje z jezikovnim slogom, ki je izredno bogat, kar je zagotovo zasluga prevajalke Sonje Dolžan. Tudi izbira naslova potrjuje njeno mojstrstvo, saj so spominčice prvo, kar zagleda skozi merek, v njihovi modrini odsevajo tudi njene oči, celo lasje so posuti z njimi. Spominčice so tako simbol nežnosti, a tudi vztrajnosti, saj kljub kruti in prav nič nežni vojni skušajo prav s svojo krhkostjo kljubovati in preživeti. Odličen roman.

Roman je prejel nagrade “Stale Popov” Društva makedonskih književnikov 2008, roman leta pri Jutranjem listu in nagrado mesta Skopje “13.november”.