Postopoma zapuščati Misantropolis

Iz telesnosti na poti k svobodi

Davorin Lenko je na slovenskem literarnem zemljevidu nase opozoril že s svojim fragmentarno urejenim romanom pod vplivom postmodernizma Telesa v temi, v katerem je opazno predvsem prepletanje akta pisanja skozi telesni diskurz. Dobro izpeljane medbesedilne navezave, funkcija poetike ob vseprisotni erotiki kot sredstvu človeškega vitalizma ter estetika grdega kot način prevrednotenja sveta so ene od prepoznavnih potez Lenkovega pisanja, zavoljo katerih je za svoj prvenec prejel tako nagrado kresnik kot kritiško sito in se pri tem vzpostavil kot eden bolj izrazitih pisateljev mlajše generacije.

Skorajda obsesivno, a na siceršnjo slovensko prozno ustvarjanje osvežujoče ukvarjanje s tematiko telesnosti, Lenko nadaljuje tudi v zbirki petnajstih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis, ki jih uvaja citat »Svoboda ni stanje, temveč proces« ter zaokrožuje pot osvobajanja, v večini primerov speljana skozi (med)telesni stik. Na tej smo priča likom, pogosto potopljenim v »postmoderni spleen«, njihovi borbi z izgubo identitete ter dislociranosti v družbenem svetu norm in vrednot, ki jim ne omogoča samouresničitve ali, če se ponovno navežemo na citat zbirke, osvoboditve njihovega jaza. Ob gradnji zgodb s približevanjem in oddaljevanjem likov oziroma teles »Večni krog bežanja od samih sebe, razbitja steklenice jaza in nato ponovnega sestavljanja v tvorbo, ki bo vsaj približno podobna prejšnji« Lenko med seboj postavlja razdiralnost siceršnjega sveta in na drugi strani hotenje po pristnosti – bližini človeškega stika, ki ga pogosto slika skozi manj konvencionalne prizore spolnosti ter estetiko grdega, kar tudi sicer dobro učinkuje kot kontrast siceršnjemu vsakdanjemu svetu. Iz tega možnost svobode oziroma vsaj doseganja le-te Lenko ponuja predvsem preko človeške prvinskosti, ki je ob prizemljeni telesnosti kot primarnem človeškem stiku, prav tako vidna v motivih strahu (»(…)postali smo bitje strahu. / Strah lahko motivira / Strah lahko tudi paralizira, kdo smo in kaj vemo?«), raziskovanju človeških obsesij ter samopreiskovalnemu toku misli posameznih likov in šele omogoča pot k samemu sebi (in drugemu). Ob hotenjih posameznikov, ki fabulativno gradijo delo pa so ne glede na skupne motive (erotika, primarna človeška čustva, izgubljenost in ponovno najdena senzibilnost ter iskanje medčloveškega stika) zgodbe tudi raznolike, Lenko namreč znotraj njih preigrava menjave med prvoosebnim in tretjeosebnim pripovedovalcem, uporablja tok zavesti, ponekod dramsko formo ter fragmentarno izmenjuje prizorišča in čas. Zahvaljujoč temu mu uspe bralca postaviti v mentalno stanje enake negotovosti v kateri se nahajajo tudi njegovi posamezniki – nekje med resničnostjo in neizpolnjenostjo oziroma budnostjo ter sanjami kot denimo v primeru zgodbe Jutranja telesa »To so le telesa, vroča in prepotena telesa, združena v spolnem stiku, le besede, ki so združene v pripoved o odsotnosti pripovedi«.

Pri tem smo podobno kot v prvencu zopet priča prepletanju telesa z besedilom, a je v tokratnem delu vsekakor zaznati večjo pisateljsko samozavest ter neposrednost izpisanega, saj Lenku ob pestrem igranju z besedami uspe med seboj združiti tezo in antitezo v sintetični konec. Ta ob poti osvobajanja prek telesnosti in pisanja »Da včasih življenje ne potrebuje smisla, da tudi ne nekakšnega globljega pomena (…) kajti včasih se kaj zgodi zgolj zato, ker se pač lahko« sicer ne nakazuje možnost končne rešitve pač pa nedokončani proces, a nas prav zavoljo tega nagovarja k ponovnem prevrednotenju naše stvarnosti in postopnemu prehodu v prvobitni stik s samim sabo in drugimi.