| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | avstralska literatura |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2010 |
| Založba | Avrora |
| Prevod |
Karin Pečnikar |
| Ključne besede | Egipčani, Mačke, Princese, Umori, Ženske, Zgodovina |
Susan Geason, avtorica Haremskih spletk, se je rodila na Tasmaniji, odrasla je v Queenslandu, danes pa živi v Sydneyu. Od leta 1988 dalje dela kot svobodna pisateljica in urednica. Njene kriminalne zgodbe za odrasle so bile prevedene v več jezikov in objavljene po vsem svetu. Haremske spletke pa bi lahko uvrstili med mladinske kriminalke. Zgodba se dogaja v starem Egiptu v času 19. dinastije, ko je vladal faraon Ramzes II (1304 do 1238 pr.n.št.). Harem v oazi Faijum je poln spletkarskih žensk, ki se potegujejo za faraonovo pozornost. Želijo si, da bi se faraon poročil s katero od njihovih hčera. Princesa Izida umre v sumljivih okoliščinah in Merjet-Neit, haremska kozmetičarka je bila med zadnjimi, ki so bili pri princesi pred smrtjo. Če ji ne bo s pomočjo zdravilca Ahmoseja (oče Merjetinega zaročenca) in njenega pritlikavca Panehesija (zelo dobrega prijatelja) uspelo najti krivca, bo morda sama obtožena zločina. Mislite, da jim je uspelo? Preberite knjigo. Zelo pomembno vlogo je v zgodbi odigrala tudi mačka. Zakaj? Preberite knjigo. Če pa slučajno ne veste, naj povemo, da so bile mačke v Egiptu svete. Zelo nenavadna pa je bila tudi Merjetina želja, da bi po poroki s svojim zaročencem delala. Želja se ji je tudi uresničila. Preproste kmečke žene so namreč lahko le skrbele za svoje otroke, za živino in delale na poljih. Morale so kuhati, tkati bombažno platno in svoje izdelke prodajati na krajevnih tržnicah. Same so šivale oblačila in jih prale v reki. Zelo zanimivo, prijetno in napeto branje, ki nas popelje v preteklost.
Objavljeno: 25.02.2017 16:41:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:17
“Čez nekaj let, ko je bil Seti že pomemben uradnik v kraljestvu, sama pa je imela uspešno kozmetično delavnico, ki jo je vodila s Panehesijevo pomočjo, in je vzgajala svojo hčerkico Izido, se je Merjet včasih spominjala svojega razburljivega štirinajstega leta. Ni mogla pozabiti, kako se je mačka Miju prikazala takoj po princesini smrti in ji je dvakrat rešila življenje, potem pa spet skrivnostno izginila ravno tistega dne, ko je Izida stopila v posmrtno življenje. Sčasoma se je sprijaznila, da je bila to ena od življenjskiih skrivnosti, ki je ne bo nikoli razrešila. Ni pa si mogla kaj, da ne bi pogledala vsake rumenodlake mačke, ki ji je kdaj koli prekrižala pot, in upala, da je Miju.” (str. 137)
in nato