| Žanr | kratka zgodba, novela |
| Narodnost | ruska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2016 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
| Prevod |
Lijana Dejak |
| Ključne besede | Droge, Novinarji, Pisatelji, Propadanje, Revolucije, Svetovna vojna 1914-1918, Uradi, Zdravniki in bolniki |
Izbor zgodnje kratke proze Mihaila Bulgakova, znamenitega ruskega pisatelja prve polovice 20. stoletja, znanega predvsem po romanu Mojster in Margareta, vsebuje zgodbe, ki so nastajale med prvo svetovno vojno in kasnejšo rusko revolucijo. Bulgakov je bil po izobrazbi zdravnik, zato prvih devet zgodb spada med t. i. zdravniške zgodbe. To je dnevnik oz. izpoved zdravnika začetnika, ki ga v prvih mesecih samostojnega zdravljenja v krajih “bogu za hrbtom” pestijo strahovi, ali sploh obvlada to, za kar se je izučil. Ker te zgodbe pripoveduje ista oseba, jih lahko beremo tudi kot zaključeno celoto. Ruska zima, oddaljenost od civilizacije in more, ki pestijo zdravnika, jih že povzdigujejo na raven fantastike, ki je še bolj opazna v preostalih zgodbah. Pripovedovalci v njih so umetniki, pisatelji in novinarji, ki se po vojni znajdejo v primežu revolucionarnih novotarij in nič hudega sluteči postanejo žrtve prevar ali celo korupcije. Pri tem se Bulgakov naslanja na vzornika Gogolja in pozorni bralec bo npr. v zgodbi “Prigode Čičikova” lahko priznal, da mu je dogajanje “dokaj znano”. Prav zaradi spogledovanja z Gogoljem večino zgodb prevevata sarkazem in groteska. Ravno ta dva pojma pa je Bulgakov zavestno vpletal v svoje pisanje, saj se je zavedal, da je dogajanje okrog njega zares sarkastično in groteskno. Morda bodo zgodbe druge polovice zbirke zaradi motivov, ki so na meji fantastike, in “nočnih mor”, v katerih blodijo osebe, nekoliko težje razumljive povprečnemu bralcu, bodo pa posamezni motivi in drobci tudi v njih zveneli znano. V središče zbirke je postavljena zgodba “Morfij”, ki je bila leta 2008 upodobljena na filmu. Znamenita je predvsem zaradi natančnega opisa postopnega telesnega propadanja zdravnika, ki se je vdal morfiju, kar naj bi bili, kot navaja prof. Miha Javornik v spremnem eseju, tudi avtobiografski elementi samega pisatelja. Kot odlomek pa navajam nekoliko daljšo pasažo iz zgodbe z naslovom “Spiritistična seansa”, v kateri “trapasta” služkinja tako rekoč tlakuje pot poklicnemu “špiclju”, čeprav, resnici na ljubo, njegove žrtve same po sebi niso nič manj “trapaste” od služkinje same.
Objavljeno: 17.02.2017 07:40:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:12
Mašo iz spodnjega je našla na glavnem stopnišču pri dvigalu, skupaj z Dusko iz četrtega nadstropja.
…
Ksjuška jima je izlila dušo.
“Zaklenili so se, punci … zapisujejo si o imperatorju in o boljševikih … temno je v stanovanju, da je groza! … Podnajemnik, gospodar, gospodinja, njen ljubimec, učiteljica …”
…
Vrata stanovanja št. 3 so se zaloputnila in po stopnicah se je spustil galantni v nenavadnih hlačah. Duska, Ksjuša in spodnja Maša so poškilile proti njemu. Hlače so bile do kolen čisto normalne, iz kakovostnega diagonala, pod kolenom pa so se širile, širile in postale kakor zvonca.
Kvadratne bronaste prsi so mu razpirale prešit jopič, na stegnu pa mu je iz usnjene zadevice motno in mračno molela ostronosa cev.
Galantni je ognjevito vrgel vznak glavo z zlatimi črkami na čelu in se s hitrimi lahkotnimi koraki, pri katerih sta mu zvonca opletala, spustil k dvigalu, z bežnim pogledom ožgal vse tri in se napotil proti izhodu …
“Luči so pogasili, zato da jaz ne bi videla … Hi hi! … in si zapisujejo … z boljševiki je konec, pravijo … Inpirator … Hi! Hi!”
Z galantnim se je nekaj zgodilo. Lakasti čevlji so se začeli lepiti na tla. Njegov korak se je upočasnil. Galantni se je na lepem ustavil, pobrskal po žepu, kakor da je nekaj pozabil, potem je zazehal, si očitno premislil in se, namesto da bi odšel ven, obrnil in se usedel na klop, ki je bila zunaj Ksjuškinega vidnega polja, za stekleno izboklino z napisom vratar.
Očitno je njegovo zanimanje vzbudil razpokan oranžen kupido na zidu. Zapičil je pogled vanj in ga začel preučevati …
… Ksjuška si je olajšala dušo in odpeketala nazaj. Galantni je turobno zazehal, pogledal na zapestno uro in skomignil z rameni. Očitno se je naveličal čakati nekoga iz stanovanja številka tri in se je še sam odpravil po stopnicah, opletajoč in mahajoč z zvoncema, eno ramo za Ksjuško …
Ko je Ksjuška izginila v stanovanju in previdno zaprla vrata, se je v temi na podestu prižgala vžigalica pri beli številki 24. Galantni se ni več lepil na tla in ni več zehal.
“Štiriindvajset,” je osredotočeno rekel samemu sebi, nato pa ves živahen kot puščica zdrvel dol čez vseh pet nadstropij.
Iz zgodbe “Spiritistična seansa”, str. 250 – 251.
in nato