| Žanr | kratka zgodba, mit, pravljica, pripovedka |
| Narodnost | literatura ZDA, slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Šmarješke Toplice, 2008 |
| Založba | Stella |
| Ključne besede | indijanska književnost, Indijanska kultura, Indijanska mitologija, Indijanske legende, Indijanski umetniki, Ljudsko izročilo, Ljudsko slovstvo |
Jana Ambrožič je naredila izbor in prevedla legende severnoameriških indijanskih plemen Algonkini, Apači, Čejeni, Čerokiji, Činuki, Čumaši, Haidi, Hopi, Inuiti, Irokezi, Jokuti, Komanči, Kriji, Kvakiutli, Lakota, Lenape, Mohoki, Navahi, Odžibvaji, Poniji, Seneki, Sjuji in Vrane. Na prve strani je postavila “Deset zapovedi” v dveh različicah in “Naloge tistih, ki hočejo hoditi po pravi poti”, kar predstavlja nekak povzetek indijanske modrosti, odnosa do ljudi in narave. Pripravila je tudi v uvode, ki na kratko opisujejo našteta plemena, njihovo zgodovino in današnji način življenja. Avtorica se zaveda, “Da obstaja še veliko več zgodb in legend in da je še mnogo plemen, katerih zgodbe niso predstavljene v tej knjigi”, a upa, da bo v prihodnosti to lahko storila. Indijance predstavi kot “globoko poduhovljene ljudi, ki so naravo nadvse spoštovali, in razumeli, da zemlja ne more biti last nikogar, ampak jo ima vsaka generacija zgolj na posodo od prihajajoče generacije”. V današnjem času postaja tudi vse bolj jasno, da “kar so izgubili Indijanci, ko se je uničeval njihov način življenja, smo izgubili vsi prebivalci tega planeta”. Če ne bi tako hudo izkoriščali narave, zdaj ne bi imeli težav z ekologijo, podnebnimi spremembami in vsem, kar prinašajo s seboj.
Na ov. Jana Ambrožič.
Objavljeno: 29.07.2022 11:32:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:13
“Hudičev stolp se dviga sredi prerije v Wyomingu. Ta ogromna skalna gmota v obliki bazaltnega stožca, ki se navidez dotika oblakov, je vidna že od zelo daleč. Dviga se iz ravne prerije, kot da bi jo nekdo porinil iz tal.
Seveda so ji ime Hudičev stolp nadeli belci. Mi, Indijanci, v svojem verovanju nimamo hudiča in vsa dolga stoletja smo kar dobro shajali brez njega. Izmislili so si ga belci in zaradi mene ga lahko kar obdržijo. Ker pa dandanes to stožčasto skalno gmoto skorajda vsi poznajo po imenu Hudičev stolp, naj pri tem ostane. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi vam zaupal njegovo indijansko ime. Večina plemen ga imenuje Medvedja skala in za to obstaja dober razlog. Če ga natančno pogledate, boste na njegovih strminah opazili številne proge in brazgotine, ki potekajo v navpični smeri od vrha do tal. Videti so kot praske ogromnih krempljev.
No, nekoč, v davnih časih, sta se v preriji izgubila dva indijanska dečka. Saj veste, kako do tega pride. Igrala sta se s cunjasto žogo, ki se je skotalila nekaj sto metrov proč od vasi. Nato sta s svojima lokoma izstrelila puščici, ki sta poleteli še dlje od vasi v žajbljevo grmičevje. Nato sta slišala oglašanje majhne živalce in sta jo šla iskat.” (str. 139)
in nato