Pozabljeno pismo

Nekaj dolgih, napetih trenutkov sta negibno stala in se molče gledala. Rick si je z dlanmi pokril obraz. Ko je vstali, stopil do korita in si z mrzlo vodo osvežil obraz, je Tina opazila, da se mu tresejo roke.
»Ne morem verjeti, Tina,« je končno izdavil. »Počutim se, kot da sem dobil brco v zobe. Zadnje mesece sem se tako močno trudil. Spil nisem niti kapljive, imam dobro službo, skrbim za hišo, in niti enkrat te nisem silil, da se vrneš. Vsakokrat, ko te vidim, se moram premagovati, da ne pokleknem pred teboj in te prosim, da prideš nazaj k meni, ti pa si bila ves ta čas z nekom drugim. Zakaj mi nisi povedala? Si mislila, da bom spet začel piti, če bom izvedel, da ni nobenega upanja, da bi se vrnila?«
Tina je namrščena skušala dojeti, kaj pravi. »Rick, noseča sem pet mesecev. Otrok je tvoj.«
Počasi se je izraz na Rickovem obrazu razjasnil, oči so se mu zbistrile, usta so se mu razpotegnila v širok, nejeveren nasmeh. (str. 121)