Kuga & kolera

Samotni genij, Alexandre Yersin, je danes pozabljeni švicarski zdravnik in bakteriolog, kasneje kot znanstvenik naturaliziran v Franciji in tudi državljan te države. Le še redkim je znan kot odkritelj bakterije kuge, ki je ustvaril tudi cepivo za to bolezen. Bil pa je človek nemirnega duha, človek sicer, ki se je lotil določene stvari, jo v sorazmerno kratkem času pripeljal do uspešnega konca, nato pa se hitro lotil nečesa povsem novega. Samo da mu delo ne bi postalo navada in rutina. Potem ko postane znanstvenik in predavatelj na Pasteurjevem inštitutu, varovanec slavnega zdravnika Louisa Pasteurja, si kaj hitro zaželi bolj dinamične službe. Pošljejo ga na daljni Vzhod, v Vietnam, državo, ki je bila ob prelomu 19. v 20. stoletje in še dlje francoska kolonija. Tam opravlja službo ladijskega zdravnika, nakar mu uspe raziskati in potrditi bakterijo kuge. Misli, da bo to dovolj, zato izdelavo cepiva prepusti drugim. A se ne obnese, po letu dni mora raziskave na živalih opraviti sam in zaradi političnih razmer cepivo na bolnem človeku preizkusiti v največji tajnosti. Ko uspe, je zanj to spet dovolj, dobi drugačne ideje. Začne raziskovati pokrajino, z lokalnim prebivalstvom mu uspe začrtati in izkrčiti nove poti skozi divjino. Nato postane farmar, še kasneje v Vietnam uspešno presadi mnoge evropske rastline in drevesa. Loti se celo vremenoslovja, se nauči, kako je mogoče iz kavčuka izdelati gumo in še marsikaj. Roman je zanimiv zlasti zaradi svoje tehnike, saj avtor gradi na posameznih izsekih iz Yersinovega življenja, na katerih sestavlja epizode njegovih raziskovanj in pustolovščin. Pri tem mimogrede izriše še dobo in duh časa, v katerem je Yersin ustvarjal, od francoskega “drugega cesarstva” do druge svetovne vojne. Nasprotja med znanstveniki, ki privedejo do političnih obračunov, v katera pa se junak noče vpletati, pri čemer pripovedovalec usodo teh ljudi in samega Yersina vzporeja z drugimi znamenitimi osebnostmi tiste dobe, zlasti pisatelji. Yersin ostaja sam, samoten, zvest svojim načelom in idealom raziskovalca. Noče se vezati v nobene kalupe, saj natančno ve, kdaj je treba pri določeni stvari nehati. Zanimiv je tudi lik “fantoma iz prihodnosti”, nekakšnega vsevednega pripovedovalca, ki leta 2012, ko je Deville pisal roman, spremlja svojega junaka in ugotavlja, kaj je ostalo od njegove dediščine.