Mejačevi iz Komende : slovenska družina v dogajanjih miru in vojne

V knjigi spremljamo vzpon in zaton ugledne družine Mejač iz Komende. Mejačevi so bili ugledna, podjetna, politično angažirana kmečko-trgovska in gostilničarska družina. V lasti so imeli veliko posest, več hiš, vinsko trgovino na debelo in drobno, gostilno s prenočišči, ukvarjali so se tudi z živinorejo in dobivali nagrade na deželnih razstavah konj. Imeli so kar 12 uslužbencev, ledenico, mlin… Vse to sta podjetno upravljala Andrej in Franja Mejač. Oče Andrej Mejač je bil skoraj tri desetletja komendski župan, kot član Slovenske ljudske stranke tudi poslanec v kranjskem deželnem zboru, imeli so stike z vrhom slovenske in jugoslovanske vlade. Napisal je komendsko kroniko, se zanimal za krajevno zgodovino, običaje, kulturne spomenike, se posvečal domoznanstvu, pisal razne prispevke v takratno časopisje in imel bogato knjižnico in osebni arhiv. Knjiga v glavnem temelji na bogati korespondenci med materjo Franjo in hčerko Vido, ki se je leta 1931 poročila z zdravnikom Francem Marušičem iz Solkana in šla z možem na njegov dom, ki pa je takrat spadal v Italijo. Sestri Vidi so se s pismi oglašali tudi drugi družinski člani (oče, sestra in trije bratje) in tako lahko spoznamo življenje v Komendi od srede 19. stoletja pa do konca druge svetovne vojne.
Evropske politične razmere pred in med drugo svetovno vojno so dosegle tudi to družino in njene člane usodno svetovnonazorsko različno opredelile. Na eno in drugo stran, vendar je pripadnost družini bila vedno na prvem mestu. Po smrti staršev in obeh bratov se je sestra Vida še trudila obdržati posestvo, a ni šlo. Mejačevina je brez upravljalcev začela propadati, v viharnih vojnih časih so jo leta 1944 tudi izropali in požgali. Tudi knjižnico in arhiv.
To je družinska zgodba za roman in ki se tudi bere kot roman. Je sicer zgodovinsko delo, podprto z vsemi viri in opombami, hkrati pa je avtor tako slikovito orisal raznolike značaje članov Mejačevega sorodstva in njihove medsebojne odnose, da knjiga presega družinsko zgodbo, saj se skoznjo zrcali slikovit prikaz slovenske zgodovine v prvi polovici 20. stoletja.
Avtor, zgodovinar, potomec te družine, je za zapis družinske zgodbe uporabil v glavnem bogato ohranjeno korespondenco sorodnikov po materini strani, nekaj gradiva je iz solkanskega arhiva Marušičeve družine, poiskal pa je tudi pisane zgodovinske vire kot so arhivsko gradivo in takratno časopisje.