Kot konji, ki spijo stoje

Paolo Rumiz je pisatelj, novinar, popotnik in Tržačan z rodbinskimi koreninami po nekdanji Avstro-Ogrski, izjemno izobražen in zavzet premišljevalec. Šestindvajset potopisno zgodovinskih esejev v knjigi Kot konji, ki spijo stoje, nam razkrije njegov odnos do Trsta, izkrivljenosti napredka, države Italije, Evrope kakršna je, skozi njegove oči ji ne gre najbolje, saj ima evropska politična elita, med drugimi neprimernostmi, ki jih počne, slab spomin, ker je 20. stoletje začela in končala v Sarajevu, obakrat z vojno, največ pa se ukvarja s prvo svetovno vojno. Ne mara industrijskega obeleževanja začetka vojne in stvari kot je ta, da v kostnici Sredipolje svojci padlih ne smejo polagat cvetja in prižigat sveč, ker je italijanska birokracija to prepovedala. Začetek vojne je obeležil po svoje, tako, da je objavil članek o več kot sto tisoč zamolčanih Italijanih, ki sto let najprej, pod fašizmom, niso smeli govoriti, kasneje, v demokraciji, pa je bilo bolje, da niso. V uredništvo njegovega časopisa se je usul plaz pričevanj. Preživelih ni več veliko, a sorodniki padlih hranijo mnoge dnevnike in druge zapise. Vzpodbujen z odzivom je odpotoval v kraje Tržačanov in napisal knjigo. Najprej predstavi Trst, ki je postal to, kar je bil pred vojno, cvetoče, svobodomiselno, svetovljansko, do raznih ver in jezikov tolerantno mesto, potem, ko ga je Avstrijsko cesarstvo v 18. stoletju razglasilo za svobodno mesto. Mimogrede, Trst je bil pred prvo svetovno vojno največje slovensko mesto. Rumiz je prepričan, da si Tržačani niso želeli, niti niso potrebovali italijanske “osvoboditve” leta 1918. Od tedaj Trst le nazaduje. Poleti leta 1914 je bilo več kot sto tisoč vojakov iz Trsta in okolice, Goriške, Istre ter Tridentinske mobiliziranih v Avstrijsko vojsko in v glavnem poslanih v Galicijo. Italija je stopila v vojno, po velikodušnih obljubah Antante, 24. maja 1915. Tu je vozel za stoletno molčanje tako velikega števila mož, ki so jih mnoge, ko so se vrnili, poslali v taborišča v oddaljene kraje Italije in prepovedali družinam stik z njimi. Ni jih dovolj umrlo na frontah, veliko jih je moralo umreti še po vojni. Rumizova deda sta bila v Galiciji, eden je padel, drugi se je vrnil in ni rad govoril o vojnih doživetjih. Strasten popotnik se je odpravil po poteh svojih dedov na način kot sta potovala onadva. Težave so nastopile takoj. Po stoletju vsakovrstnih napredkov se ni mogel peljati z vlakom iz Trsta na Dunaj. Iz Vidma so ga z avtobusom odpeljali v Beljak od koder je z vlakom nadaljeval na Dunaj in naprej na Poljsko. Drugič je potoval v Budimpešto in Ukrajino tako, da se je s taksijem pripeljal v Divačo in tam sedel na vlak. Osrednji eseji so posvečeni neopisljivim naporom in trpljenju vojakov v Galiciji, celo brez zavetja, ki ga daje jarek. Koliko nas ve, da je v poletnih mesecih leta 1914 tam padlo dva milijona mož? V petih mesecih! Vemo, na primer, kaj o trdnjavi in bojih v Przemyslu? Katero zgodovino se učimo? Čigavo zgodovino se učimo? Mi, ki smo na tisoče mož izgubili na prav tem bojišču! Italijanske oblasti v Trstu in Gorici so po vojni “izgubile” sezname mobiliziranih leta 1914. Ne vedo niti koliko mož je padlo. Ko danes Italijani iščejo svojce, se oglasijo v organizaciji Črni križ na Dunaju. Oni imajo popolne sezname. Skrbijo za okrog štiristo pokopališč padlih v poljskem delu Galicije. Obnovili so jih, vzdržujejo jih skupaj z domačini, tam je Rumiz srečal ljudi, ki spoštujejo spomin. V Ukrajini je veliko težje. Nekaj pokopališč so Ruske oblasti po drugi vojni preorale. Tista, ki jih obnovijo, potem niso vzdrževana. Nazadnje je Rumiz potoval na Balkan kjer se je bes prve svetovne vojne začel. Obiskal je kraje v Bosni, kjer sta se spopadli avstrijska in srbska vojska. Morda je bila avstrijska politika bolj daljnosežna, kot so si njeni tvorci lahko predstavljali, saj so v njihovi vojski v Srbijo vdrli Hrvati in Bošnjaki. Tako politiko 19. stoletja na Balkanu še kako občutijo tudi v 21. stoletju.