Fragma
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2003 |
Založba | Študentska založba |
Ključne besede | Človek, Odnosi, Osebnost, Življenje |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2003 |
Založba | Študentska založba |
Ključne besede | Človek, Odnosi, Osebnost, Življenje |
V knjigi Fragma je trinajst kratkih zgodb. Trinajst zgodb o, lahko bi rekli, povsem navadnem, lahko pa bi rekli tudi o zelo nenavadnem, neobičajnem življenju literarnih junakov, ki nastopajo v njih. V zgodbah njihovega vsakdana se z lahkoto ujamemo v mrežo neobičajnosti. Zato se zgodbe berejo s posebno slastjo, ki zadovoljuje bralčeva visoka pričakovanja, vezana na izjemnost, kvaliteto domače, slovenske avtorice, ki je tudi filozofinja in kritičarka. Tisto, zaradi česar lahko imamo zgodbe za nenavadne, je sprijaznjenost protagonistov z okoliščinami, v katere so pahnjeni, ali morda bolje rečeno, v katerih so se znašli ne vedno in ne povsem po lastni volji. Čeprav je zasidranost v okoliščinah junakom skoraj vedno povsem pravšnja in o spletu okoliščin, vzrokov in posledic, ne razmišljajo. Njihovo dojemanje sveta okrog njih, in tistega v sebi, bralca navdaja z začudenjem, nerazumevanjem, saj je mnogokrat povsem nasprotno uveljavljenim družbenim normam. Tako lahko ljubezen oziroma lastniški odnos do moškega umori lastnega otroka, Srečko ima srečo, ker njegova seksualnost proizvaja elektriko in reši svet, mržnja do moških je lahko za naivneže in iščoče seksualnih užitkov pogubna, kot je lahko poguben tudi povsem nov BMW, le da na drugačen način. Nekaterim pa je tudi dano, da najdejo. Novo žensko, novega moškega, nove sanje ali fantazijo. In te zadnje, običajno neobičajne, je v zgodbah vse polno.
Objavljeno: 17.01.2017 18:09:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:53
Sem mislil, da boste vi dali pobudo, je mehkobno rekel moški glas, po načinu, kako ste me nenehno opazovali, med zajtrkom, na plaži, pa ko sem vam ponudil pijačo … ga je božal z glasom in po oprsju ter se z medenico pritiskal ob njegovo zadnjico. Silovita vročina je zalila njegovo telo. Hotel je roko pograbiti, se izviti iz njenega primeža in zbežati, toda ni se mogel niti premakniti.
Kje pa je moj sin, mu je edinole uspelo izdaviti, medtem ko je stal ukleščen med borovec in napeto moško telo.
Zagotovo se kje dobro zabava.
Sem mislil, da pogledujete …
Da opazujem vašega sina? se je rahlo zasmejal, ga pogladil po zadnjici in obrnil k sebi. Kje neki, vaš sin je še na pol otrok in poleg tega sploh ni videti najine sorte, mu je še zašepetal, ga obliznil po vratu, močno poljubil in se potopil v njegovo telo.
(str. 147)