Iran se prebuja
Žanr | avtobiografski roman, spomini |
Narodnost | iranska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2008 |
Založba | Društvo Mohorjeva družba |
Ključne besede | Politična zgodovina, Spomini |
Žanr | avtobiografski roman, spomini |
Narodnost | iranska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2008 |
Založba | Društvo Mohorjeva družba |
Ključne besede | Politična zgodovina, Spomini |
Širin Ebadi (1947) je imela srečo, da je odraščala ne samo v ljubeči, intelektualni iranski družini, ampak tudi da so jo starši vzgajali enakopravno kot njene brate. In tako je tudi sama postala samozavestna mlada pravnica in še pod režimom šaha postala celo predsedujoča vrhovnemu sodišču. Družbenokritična kot je bila se je zavedala socialnih krivic, ki so se dogajale in zato je podprla islamsko revolucijo. A kaj ko je ta šla svojo pot in ko sta spolna diskriminacija in državno nasilje prevladala nad življenjem Irancev, se je mlada pravnica uprla in postala vneta zagovornica človekovih pravic. Odvzeli so ji vse državljanske pravice, večkrat aretirali, jo celo zaprli v zloglasne zapore. Vendar ni hotela zapustiti domovine. Pogumno je vztrajala, ohranila pokončno držo in ko so razmere to dopuščale odprla zasebno odvetniško prakso, kjer želi s svojim poznavanjem šeriatskega prava pomagati tistim, ki jim iz strahu nihče noče nuditi pomoči. Predvsem pa ženskam in otrokom.
V knjigi opisuje svoje življenje in življenje svoje družine, spoznamo pa tudi družbenopolitične razmere v Iranu pred, med in po islamski revoluciji. Za njen pogum in njen prispevek k urejanju demokratizacijskih razmer v Iranu so ji leta 2003 podelili Nobelovo nagrado za mir.
Objavljeno: 11.01.2017 11:56:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:50
»Čeprav so besede miroljubno orožje, so me zadnjih petnajst let preganjali, zastraševali in me zaprli zato, ker sem se potegovala za človekove pravice. Že dolgo sem nameravala napisati spomine na ta leta in to s pogledom ženske, ki jo je islamska revolucija postavila na stranski tir, a je ostala v domovini in v njej, kljub strogi teokraciji, zarisala svojo poklicno in politično sled. Vzporedno z osebno potjo sem hotela orisati tudi, kako se je Iran medtem počasi in neopazno spreminjal.« (str. 261)