Na robu

»Vem, da bi moral te spomine napisati šele po svoji smrti, da bi se izognil morebitnim zameram…« je spomladi leta 1964 na koncu svojih obsežnih spominov šegavo zapisal slikar, grafik in fotograf Veno Pilon. In v takem vedrem tonu, saj je kljub največkrat izredno težkim življenjskim razmeram vedno optimistično zrl v prihodnost, je skrbno popisal svoje življenje. Od svojih prvih otroških korakov v Ajdovščini, kamor se je znova in znova vračal, svojih prvih prijateljskih vezi s sosedovimi otroci Danilom Lokarjem in Walterjem Bianchijem, ki jih je ohranil vse življenje. Spoznavamo Ajdovščino na prelomu 19. stoletja pa tja v prvo polovico 20. stoletja, z njim gremo v Rusijo, kamor je med prvo svetovno vojno prišel kot ujetnik. Sledimo njegovemu šolanju, likovnemu ustvarjanju, fotografskim začetkom, odhodu v Pariz, ki ga je vabil kot obljubljena dežela umetnikov. In skupaj z njegovo družino, ženo Ano Marie in sinom Dominiquejem, doživljamo težko življenje med in takoj po drugi vojni, in občutimo slikarjevo razdvojenost ali naj ostane v Franciji ali se vrne domov.
Srečamo se s slovenskimi kulturniki vseh vrst, ki so ga obiskovali v Parizu, pa tudi z najvplivnejšimi likovnimi ustvarjalci 20. stoletja. Razpet med Parizom in domovino je živel in ustvarjal vse življenje.