Lom glasu

Lom glasu je poezija podob, nanizanih v situacije. Včasih se začnejo zgrinjati pred nami z roba doživetega, drugič iz njegove srčike. Skupno jim je, da morajo biti izrečene, saj je to pogoj za izgubo njihove moči. Da pa bi se to zgodilo, je treba naostriti čute, da se obnovi tisto, kar je bilo odrinjeno, pri čemer je prišlo do otopitve, da bi se preneslo. Proces je boleč, a zelo pomemben tudi za detektiranje bližnje preteklosti in sedanjosti, saj kliče k urjenju v prisotnosti.
Kot je poezija iskanje svobode, je tudi iskanje oblike. Svoboda je v odpustitvi sebe; ko storiš vse potrebno za priklic, se pozabiš, odložiš, da pesem vstopi. Z obliko je drugače, vzpostavi jo ritem telesa. Vseeno je, ali so to v Lomu glasu pesmi, pesmi v prozi ali lirična proza, tako zelo so besedila organska v svoji različnosti.
Sinonim svobode je v tej poeziji praznina, ki jo pesnica nagovarja na začetku knjige. Prostor vseh možnosti, domovina pesmi. Tišinskih, lebdečih, podobarskih, tipno telesnih, lahko bi rekli tudi bolečih, če ne bi bilo občutka olajšanja/očiščenja, ki prihaja za besedami. Lahko bi rekli upornih, če ne bi bilo v njih toliko mehkobe; upornost je v vzpostavljanju meje, označitvi teritorija.
Poezija Loma glasu nam nič manj kot o doživetem govori o tem, kaj je za pesnico poezija. Na dragocen, neponovljiv način, vse je živo.