Nočno delo

Jáchym Topol (1962) je češki pisatelj srednje generacije, dobitnik nagrade Vilenica. V slovenščini imamo tri njegove romane (Sestra, Angel, Hladna dežela) v prevodu Nives Vidrih. Njegovo življenje je zaznamovalo in ga še zaznamuje disidentstvo, saj je zadnji desetletji socializma na Češkem preživel kot drugorazredni državljan. Zaradi očetovega oporečništva se je moral odpovedati vpisu na univerzo in do 25. leta opravljati razna fizična dela. Pisatelj je bil njegov ded po materini strani Karel Schulz, njegov oče Josef Topol je bil dramatik in pesnik in njegov mlajši, že pokojni brat Filip karizmatični glasbenik, pesnik, pisatelj. Nočno delo prikazuje obdobje praške pomladi skozi perspektivo dveh otrok, ki se s starši preselita na češko podeželje, v več kot grozljiv vaški svet. Praška pomlad (1968) je bilo obdobje politične liberalizacije na Češkoslovaškem v času sovjetske dominacije nad njo po drugi svetovni vojni. Končala se je z vdorom sovjetskih čet in njenih zaveznikov v Varšavskem paktu na Češkoslovaško. Roman se začne precej običajno. Dva fanta, ki izhajata iz običajne mestne praške družine v času invazije držav Varšavskega pakta na Češkoslovaško, oče pošlje na podeželje. Fanta se morata ob prihajajočih težkih zgodovinskih dogodkih soočati še z mamo, ki v alkoholu utaplja svojo prezgodaj umrlo hči. Sčasoma postane zgodba zapletena in skrivnostna, saj se fanta na podeželju srečata s prvimi spolnimi izkušnjami, vraževernimi vaščani in različnimi življenjskimi praksami, za katere je bolje, da se izvajajo ponoči. Zato je tudi naslov romana Nočno delo. Oče, sicer izumitelj, izgine kot disident. Avtor nas brez olepševanja sooča s krutostmi, ki jih lahko izvede le človek. Gre za umore, mladoletne nosečnosti, splave, samomore, pretepanja in odprto sovraštvo do drugih in drugačnih. Jezik je zelo zgoščen. V knjigi se prepleta več zgodb, ki jim je, zaradi časovnih in prostorskih premikov, težko slediti. Vsekakor gre za zelo zahtevno in temačno branje, ki brez olepševanja odkriva temne plati življenja na vasi. Zanimivo je predvsem to, kako otroka, Ondra in Kamil, stoično prenašata vse, kar se jima dogaja. Skrbita drug za drugega in se nikoli ne sprašujeta, zakaj morata že tako mlada skozi tako težke preizkušnje. Živita tukaj in zdaj in sproti rešujeta težave in nikoli ne izgubita upanja. Velja tudi omeniti, da je Kamil preživel tudi hudo prometno nesrečo, ki ga je trajno zaznamovala.