Trznil je, odprla je oko

Zajeti v besede odnos med vnukinjo in dedom, v to vtkati obrise širše družinske zgodbe, temu premišljeno odmeriti svoj čas in prostor ter tako ustvariti kompleksno sliko individualnega na ozadju družbenega: tako bi lahko opisali zadnjo književno delo pisateljice Vesne Lemaić z naslovom Trznil je, odprla je oko. Gre za zbirko oziroma nabor šestih »daljših« kratkih zgodb, ki pa se med seboj kronološko povezujejo in se končno lahko iztečejo oziroma izkažejo tudi za roman. Pred sabo imamo nekakšno montažo, sestavljanko specfičnega odnosa, značajsko študijo dveh posameznikov skozi izbrane etape obstoja. Pripovedi so skorajda strateško postavljene v različna življenjska obdobja deda in vnukinje, začenši z njenim rojstvom. Vsako posamezno besedilo inkorporira specifično tematiko, jo razdela znotraj različnih kronotopov – tudi s pomočjo pretanjene simbolike – tako da se srečujemo s topikami kot so razpad Jugoslavije in posledično tranzicijsko obdobje, razvrednotenje nekdanjih vrednot, vojne na Balkanu, prekarne zaposlitve mladih, razkol med tradicijo in sodobnostjo, iskanje (družinskih) korenin, neizbežnost smrti itd. Stil in jezik vsake posamične zgodbe sledita tempu situacije, v katerih se protagonista nahajata, »upoštevata« njuno življenjsko obdobje, zgodovinsko in družbeno umeščenost itd. 

Ena izmed najbolj opaznih kvalitet pisave Vesne Lemaić, ki jo lahko razberemo iz obravnavanega dela, je pretanjenost insceniranja nekega odnosa (v tem primeru med dedom in vnukinjo, ki tekom zgodbe vselej ostajata neimenovana): tako spoznavamo relacije med njima v vsej svoji kontrastnosti, z vsemi bližinami in oddaljevanji, s polnostmi in prazninami. Že na začetku dela, skorajda pred rojstvom vnukinje, ko se ta še »nahaja« v materinem telesu, se med njima stke posebna vez. Ded se odloči, da bo deklica nosila posebno mesto v njegovem življenju in kasneje je deklica res prikazana kot ekstenzija dedkovega življenja (celo kot njegov podaljšek, hram spomina onkraj smrti), razberemo njuno medsebojno navezanost, zavezništvo. Vendarle pa to niso zgodbe, ki bi se naslanjale zgolj na momente sreče Tekom naracije se odstirajo »škrbine« v njunem odnosu, ki jih načenjajo leta (dedova starost) in neizprosne življenjske situacije. Pisateljica se tudi ne boji pokazati »šibkejših« karakternih lastnosti svojih junakov, oba gresta skozi cel spekter emocij in razpoloženj. Čar takšne proze je konec koncev v tem, da prikaže brutalnost eksistenčnih leg, krutost ločitev in odločitev – kot jih na primer prinaša dedova bližajoča se smrt v zadnji zgodbi –, hkrati pa ohrani esenco neke naklonjenosti, ki je obstajala in napotuje na spomin, ki živi naprej (v vnukinji), kar navsezadnje daje vitalnost sami sporočilnosti.

Dogajanja in relacije, ki se odvijajo med vnukinjo in dedkom pogosto prekinjajo drobnejše, »vložene« zgodbe, spomini ali digresije, ki razbijejo »rigidnost« kronološke strukture ter razgibajo naracijo. Tako že v začetni zgodbi naletimo na dedovo srčno zgodbo, vezano na izkušnje v partizanski vojski med drugo svetovno vojno ( za malo absurdne komičnosti poskrbi njegovo soočanje z »zoprnimi« sosedi iz bloka nekdanjih oficirjev jugoslovanske armije), z njim in vnukinjo se v Marijinem vnebovzetju skorajda podamo na podeželsko avanturo v malem, v času vnukinjine odraslosti se soočamo z bizarnimi liki, s katerimi se srečuje v svojem nenavadnem začasnem poklicu kot »izganjalka duhov«. V zgodbi Na sledi se ded na primer sicer sploh ne pojavi, a njegova prezenca je močna skozi junakinjo, ki išče družinske korenine in razpleta boleče skrivnosti, ki jih pisateljica mojstrsko, z izredno pripovedovalsko napetostjo in občutkom za strukturiranje dialoškosti počasi predaja bralcu.

Doda(t)na vrednost knjige Trznil je, odprla je oko se daje tudi iz njene rabe simbolike v spregi z bizarnostjo, ki je dozirana ravno v pravšnji meri: zdi se da nekaj nenavadnega, »lovecraftovskega« buri tekstualno domišljijo, brbota pod njeno gladino, vendar pa ne preči njene realnosti: nenavadni elementi, ki se nikoli ne spreobrnejo v polne fantastične pojave, zgolj izostrijo realnost, osmislijo dogajanje ali refleksije. V sekciji Utrinki je tako na primer z rabo premišljene živalske simbolike in religioznih motivov prezentirana grotesknost lova ali slepih verovanj, vendar zgodba ne zahaja v popolno karikaturo temveč pokaže tudi na žalost, čustva, ki ležijo v ljudeh.

Trznil je, odprla je oko je v svojem temelju tako delo o človečnosti, o njenih sencah in svetlobah, o odnosih – njihovih potekih in iztekih – ki zaznamujejo, puščajo sled. To je po eni strani knjiga, ki krpa medgeneracijske prepade in kaže na možnost srčnih povezav med posameznikoma, ki stojita na različnih »starostnih« bregovih, po drugi pa zgodba o strtosti, ki jo prinašata neizprostnost minevanja in posledična »zahteva« po sprijaznjenju. Skratka: mnoštvo pestrih barv in tonov bivanja med ljudmi. V svojo strukturo uspe vpeljati tudi teme družbene realnosti, bolečih (zgodovinskih) kataklizem, kar naredi delo še toliko bolj živo. Rane, ki jih zadajata zgodovina in družba, avtorica tukaj uprizarja subtilno, vendar z dovolj kritične osti, da jim z zanimanjem sledimo in jih osmišljamo. V tem kontekstu ne more biti govora o moralizatorski držu, prej gre prozi za pripoznavanje »krivic«, pa tudi za iskanje stikov in pomiritev, za spravo, stopanje onkraj vrzeli. Gre za pisavo, ki ne »zapleta«, pleteniči, ki s prečiščeno pripovedjo in skrbno izbrano simboliko pritegne v svojo sfero, v nenavaden, kompleksen svet posameznikov in vezi med njimi ter se v svoji posebni maniri postavlja nasproti individualizmu.