Zemljevidi tujih življenj

Zgodba, ki bi bila morda raje refleksija

Kadar pričnemo z branjem literarnega dela, ki goji – tako kot do sedaj vsa Mazzinijeva dela – dokaj tradicionalne pripovedne ambicije, ponavadi pričakujemo, da se, če gre za romaneskno snov, pred nami odvije razmeroma povezana vzročno-posledična veriga, osredotočena okoli ene same, bolj ali manj jasne teme. A čeprav gre v Mazzinijevem najnovejšem romanu Zemljevidi tujih življenj za zgodbo, ki se v strnjenem časovnem obdobju dogodi enemu osrednjemu junaku in je iz njegove perspektive tudi povedana, se na koncu romana kljub temu zavemo, da je zgodba sestavljena iz treh različnih sklopov, ki so dogajalno med seboj sicer povezani, a se vendarle vrtijo okoli treh različnih zapletov. Pri tem ne gre za to, da se v romanu poleg omenjene osrednje zgodbe res godita še dve drugi, ''podporni'', katerih poglavja so tudi drugače označena. Ne; gre bolj za to, da je osrednja pripoved sama po sebi zaporedje treh zgodb, ki so med sabo povezane bolj z naključji kot pa s kakšno krovno dogajalno nujnostjo. Ko osrednji junak, kartograf Robert, v Istanbulu po naključju dobi v roke ukraden ipad in nato ugotovi, da je njegova izvirna lastnica bilo slovensko dekle Dora – zaplet, ki je že sam po sebi dovolj neverjeten, da si ga roman skoraj ne bi smel privoščiti – se poda v Dorin rojstni kraj, kjer spozna njeno mamo, enega njenih mladih občudovalcev in lokalnega mogotca, kaj dosti drugega pa ne izve. Zgodba je s tem nekako zaključena – le da se ne konča, temveč iz nje nenadoma vzklije druga: fotografije, ki jih je dekle pustilo na ipadu in dajejo vtis, da gre za nekakšno slovensko podpornico Islamske države, je Dora posnela namenoma, prav zato, da bo z njimi zavajala medije in dvignila precej medijskega prahu, ta pa naj bi jo izstrelil v središče javne pozornosti in ji omogočil udobnejše življenje od sedanjega. Njena medijska operacija se po precejšnjem naključju prične prav v trenutku, ko Robert konča svojo raziskavo. Sledi precej zapletanja in razpletanja, dokler tudi te zgodbe ni konec – a je tudi ta zvezana še s tretjo, v kateri Roberta preseneti še tretje odkritje, ki pa je s prvo in drugo zgodbo prav tako povezano le precej mimobežno.

Čeprav gre torej, kot rečeno, za sosledje dogodkov, ki doletijo enega človeka, so jasno vidna tri pripovedna ''jedra'', ki so prej skrpana skupaj kot pa smiselno prepletena. Če k neverjetnosti že omenjenega izvornega zapleta dodamo še to, da Dora, ki se na spletnih omrežjih pretvarja, da je odpotovala Isisu naproti, medtem v Ljubljani ves čas dela kot natakarica – pri čemer je po nekakšnem čudežu prav nihče ne prepozna – lahko pridemo do zaključka, da gre za zgodbo, ki si želi biti dobro zgrajena, enotna pripoved z aktivnim likom, stopnjevanjem napetosti in vrhuncem, a je pri tem precej nedosledna.

Čeprav tudi tokratnega Mazzinijevega junaka – v skladu s pripovednimi ambicijami – lahko označimo kot tipično mazzinijevski 'aktivni' lik, pa ga vendar ne moremo vreči v povsem isti koš kot njegove predhodnike. Kljub svoji aktivni udeležbi v dogajanju namreč junak ne doseže končne točke uspeha, kot mu ga narekuje njegov izhodiščni položaj. Uspe mu denimo, kljub svoji naravni odljudnosti in nezaupljivosti, nekoliko globlja, intimna povezava z Dorino mamo, kar od njega zahteva, da se do neke mere odpove nadzoru, ki mu ga daje samota. Obenem pa je ena od njegovih glavnih bojazni tudi strah pred izpostavljanjem, vztrajanje v tišini, čeprav goji o svojem okolju naskrivaj mnoge kritične misli. V tem smislu Robert nikdar ne stori tipičnega mazzinijevskega ''herojskega'' dejanja; celo njegov zadnji sklep, preden mu načrte prekrižajo antagonistične sile, je ta, da bo proti nasprotniku posredoval zgolj anonimno. Robertov lik se torej ne zmore povsem preroditi, ne zmore se uresničiti in se povzpeti nad svojo osnovno „osebnostno programiranje“, kot to uspe marsikateremu drugemu Mazzinijevemu junaku, denimo junakinji predprejšnjega romana Izbrisana.

Zemljevidi tujih življenj želijo povedati mnogo. V romanu so bolj ali manj obdelane teme medijev, lažnih novic, izkoriščanja mladih delavcev, poleg njih pa tudi tema premagovanja pasivnosti ter tema Slovencev in slovenske države. Roman o naštetih problemskih točkah spregovori precej neposredno: včasih to stori skozi usta likov, drugič skozi junakove reminiscence, tretjič skozi upodobitev likov in dogajanja. Rednemu bralcu avtorjevih del mnoge izražene ideje zvenijo precej znano in zlahka padejo v idejni okvir, ki ga že dodobra poznamo iz prejšnjih del. Nekatere so tudi precej karikaturne in v odnosu do izvenliterarne realnosti kratko malo namišljene: glavni (ali skoraj edini) romaneskni nosilec levih političnih idej je denimo zgubarski alkoholik, ki z njimi opravičuje svoj življenjski položaj, levičarji v parlamentu pa Doro pri njenem domnevnem prestopu v vrste Isisovih borcev brez zadržkov podpirajo. Vendar pa je, ne glede na to, kaj si že mislimo o idejah, glavna težava teksta v tem, kako te bijejo v oči. Bolje se vklopijo v pripoved, kadar so vpletene v junakove neizrečene premisleke in spomine, precej manj pa takrat, ko – skoraj kot dramski monologi – privrejo iz ust likov, od katerih bi pričakovali precej bolj vsakdanjo govorico. Pravzaprav se zdi, da je avtor svojim premislekom preprosto namenil napačno izbran romaneskni žanr: zgodba, ki želi biti nekakšen triler, pač težje ''prenaša'' take refleksije in (tudi) zato deluje kot nekakšno okostje, ki je tu le zato, da so nanj ti razmisleki obešeni.

Eden boljših delov romana je tako pravzaprav tisti, v katerem je junak najbolj izgubljen. Ko Robert brez pravega cilja tava po vasici, iz katere izhaja mlada lastnica ipada, se tudi zgodbeni tok iz brzic spremeni v lagodnejšo reko ali celo mrtvi rokav, kot tak pa je dosti primernejši za to, kar pravzaprav v tistem trenutku zares želi posredovati: popis vaškega miljeja, v katerem se pod površjem skrivajo razne bizarnosti ali celo temačnejše skrivnosti. Vendar je to le odlomek iz daljše romaneskne pripovedi, ki kot celota, kot že povedano, ne deluje najbolje. Ob obilici že znanih idejnih leitmotivov se zdi, da gre prej za nekakšno vajo, ki ji ni usojeno, da bi postala tudi najbolj reprezentativna izvedba.