| Žanr | dnevnik, družbenokritični roman, humoristični roman |
| Narodnost | nizozemska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Kapučino |
| Prevod |
Stana Anželj |
| Ključne besede | Domovi za starostnike, Družabno življenje, Medosebni odnosi, Stari ljudje |
Pisec necenzuriranih dnevniških zapisov Hendrik Groen, prebivalec doma upokojencev v Amsterdamu, se kljub častitljivi starosti precej razlikuje od svojih sostanovalcev. Telesno in duševno je v formi, rad bere, s politično situacijo je na tekočem, še vedno ga zanima veliko stvari – drugačen je od večine starčkov, ki mu z nenehnim tarnanjem, pritoževanjem pa tudi hudobijo močno načenjajo živce. Ko v dom pride Eefje Brand, še vedno očarljiva stara gospa, Hendrik v njej najde zaveznico in sorodno dušo. S peščico optimistično mislečih ustanovijo društvo Starine, ne pa crkovine, kjer si z organizacijo zanimivih izletov vračajo voljo do življenja. Leta in bolezni pa naredijo svoje … Hendrik Groen, nizozemski avtor pod psevdonimom, je s svojim dnevnikom, kjer se prepletajo humor in grenke resnice o starostnih tegobah ter životarjenju v domski oskrbi, ustvaril uspešnico z nepozabnim glavnim junakom – starim kar 83 let in četrt
Objavljeno: 29.12.2016 13:53:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:43
Danes se je gospod Schaft izmuznil skozi odprta vrata oddelka za dementne in se nam pridružil pri kavi. Nadvse ponosno nam je pokazal svojo novo zapestnico. Trdil je, da mu jo je dala tašča. Na njej je pisalo: “Ne reanimirajte me.” “Veste, kaj to pomeni?” ga je pozorno vprašala Eefje. Ne, tega ni vedel. Mislil je, da je nekako povezano z ženskami. “Mislite z animirdamami?” “Ja, tako ja.” Vprašal sem ga, ali je prepričan, da mu je zapestnico dala tašča. Nakar se je začel tako na glas smejati, da ga je posilil kašelj in se je skoraj zadušil. To je pritegnilo pozornost sester in odpeljale so ga nazaj na varovani oddelek, tako da še zmeraj ne vemo, kdo deli zapestnice. (str. 117)
in nato