Pletiljina pesem
Žanr | lirski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Ključne besede | Parkinsonova bolezen |
Žanr | lirski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Ključne besede | Parkinsonova bolezen |
Kot že naslov romana implicira, gre za poetično pripoved, tkanje besed, pot skozi spomine in misli “pletilje”, ki z besedami bije boj s svojimi boleznimi. S kancem nostalgije se ozira po spominih in zgodbah, ki jih je doživela in hkrati z optimističnimi besedami gradi svojo zgodbo naprej. Prepričala bo vse ljubitelje jezikovnih sladkorčkov, stkanih ‘iz levih in desnih petelj’. Roman zaključi z zlato nitjo optimizma: “Večnost je iz trenutkov, a če smo srečni, so trenutki – večni.”
Objavljeno: 28.12.2016 18:41:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:42
“Pletilja prisluhne zavijajočemu zvoku okoli voglov, nebesne lučke bledijo pod debelo zimsko odejo iz temnih oblakov, ki od zahoda prinašajo drobnikast dež, čeprav narava hlepi po snežni pletenini, spleteni iz milijarde milijard snežnih kristalčkov. Toda štirje kapitani nebesnih jadrnic plujejo po svojem tihem dogovoru, ne oziraje se na želje čuječih ljudi, ki prisluškujejo jačanju jader, v nocojšnji budnosti razmišljujoč o njihovi svobodi. Če imajo nebesni vetrnjaki pravico do svobode, zakaj je ne bi imeli tudi ljudje? Šele ko veš, da ni kaj obvezujoče, ampak vedno znova in spet svobodna izbira, začutiš lepoto sveta in spoznaš svoj bivanjski smisel: če/ko te bo kdo potreboval, bo že našel pot do tebe, ne glede na to, kod bo vodila in kakšna doživetja bo nudila. Toda najprej moraš spoznati svojo svobodo, nevezanost na vsakogar in na vse, občutiti moč lastnega telesa in predvsem lastne duše, ozavestiti svojo sposobnost biti sam s seboj, kar ni vedno lahko, in šele ko zmoreš to, ti je dana možnost, da lahko poišče pot do tebe. Zato je ta petlja tako rahla, tako svobodna, zato mora pletilja razrahljati vse trde zastavke, da bodo nežno-rahli kot pajčevina, okrašena z roso, tako bisernati, da si bodo dobre duše z iskrivimi očmi želele pokriti se z odejo, ki diha, ki ne poti, ki skoznjo proseva modrina ljubljenih ljubečih oči.” (str. 37)