Izjemno plodovit in izviren literarni ustvarjalec Petre M. Andreevski (1934-2006) je pomembno zaznamoval razvojno pot makedonske kratke proze in velja za klasika makedonske književnosti. V svojih novelah vešče in uravnoteženo združuje verjetno z neverjetnim, gradivo za svoje zgodbe pa črpa iz izročila, verovanj, legend, vraževerja, obredov, mitologije makedonskega sveta. In prav zato je njegova proza tako zelo blizu folklorni fantastiki. Predvsem ga fascinira univerzalna tema smrti, na katero se posledično tesno navezuje kolektivni strah, individualne obsesije, preganjavica, ki zaznamujejo njegove literarne junake (večinoma so to preprosti, a iskrivi vaščani, v katerih še kako močno živijo ukoreninjene šege, navade, običaji prednikov), vse skupaj pa imenitno zaokrožuje črni humor. Zbirka Vsi obrazi smrti tako predvsem tematizira smrt v vsej njeni raznoliki pojavnosti. Njen spekter zajema čisto vse, od novorojenčkov, otrok, mladostnikov, odraslih, starcev, do živali in narave sploh. Pa tudi nekdanje življenje ruralne vaške skupnosti, umirajo običaji, stara znanja, obrti, obredi, zgodbe in pesmi, plesi, ljudska medicina … Izhodišče zgodb je sicer realno, kolektiv, vaška skupnost, vaščani pa so tisti, ki so nosilci vsega iracionalnega. Konflikt med starim svetom vasi in novo stvarnostjo je pogosto tragičen, vnaša namreč zmedo in strah v zavest teh preprostih ljudi, saj pravzaprav nič ne deluje več, ne “stara pravila” življenja, kaj šele novonastale družbene okoliščine. Trčita torej dve plati življenja/smrti, tradicionalno pogansko-krščansko pojmovanje cikličnosti časa, in sodobno, individualistično, linearno dojemanje sveta. Nekje v globinah dogajanja pa vendarle še vedno tiči tista univerzalna modrost, grenka in tolažilna obenem: enkrat moramo vsi umreti.
Brez patetike, s podporo črnega humorja.
Objavljeno: 26.12.2016 18:50:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:39