| Žanr | psihološki roman, vojni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | makedonska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | Društvo slovenskih pisateljev |
| Zbirka |
Sto slovanskih romanov |
| Prevod |
Namita Subiotto |
| Ključne besede | Islam, Makedonci, Pravoslavje, Smrt, Turki, Turški vpadi, Vojna |
Vprašanje, ki si ga je leta 2001 zastavil makedonski pisatelj, prevajalec iz angleščine in profesor prevajanja na Filozofski fakulteti v Skopju, je bilo njegov vzgib za nastanek romana. Tistega leta je namreč v državi vladala napetost med Makedonci in Albanci. Ljudje so s strahom pričakovali, ali bo spregovorilo orožje. Mihajlovskega je mučno vzdušje spomnilo na turške bojne pohode v 14. stoletju proti takrat še pravoslavnim Makedoncem in na obleganje mesta Bitola. S temi pohodi so Makedonci za več stoletij prešli pod oblast Muslimanov. V romanu si tako stojita nasproti dva pripovedovalca, pravoslavni menih in samostanski pisar Ravul ter turški poveljnik Timurtaš. Vsak izmed njiju izmenično pripoveduje svoje videnje obleganja Bitole. Pri tem pa ne gre toliko za pravi zgodovinski roman z obilico zunanjega dogajanja,opisov bitk ali celo vojaških strategij, ampak bolj za spraševanje o smislu njunega početja. Tako menih Ravul, ki zavrže miroljubne nasvete pokojnega očeta Paisija in postane zaveznik vojaškega poveljnika Bitolčanov Tolje kot Timurtaš se namreč sprašujeta, kakšen je smisel njunega početja, v čigavem imenu se vojskujeta, kdo so pravzaprav neverniki, kakšen je njihov bog in ali niso morda tudi oni vendarle samo ljudje. In si, tako eden kot drugi, občasno morata priznati, da sta kljub veri vsak v svojega Boga, v bistvu tudi morilca. Mihajlovski pa med slogovno izbrušena monologa vnese še tretjega prvoosebnega pripovedovalca, Belcebuba oz. hudiča. Pozorni bralec bo takoj zaznal, da je prav on, oholi, cinični, samozavestni, večni, tista oseba, ki nikoli ne umre in ki ima v oblasti tako meniha kot turškega poveljnika. Tudi njegov monolog, ki se dvakrat “vmeša” med ostala dva,in roman na koncu tudi zaključi, je izpisan zelo berljivo in slogovno natančno. Bralec lahko ob vseh treh pripovedovalcih osupne ali pa se tu in tam le še grenko nasmehne. Podobnost z današnjim dogajanjem po svetu pa je tako in tako na dlani. Avtor je najbrž prav zaradi “večnosti” značajev za roman Pisarjeva smrt prejel nagrado za makedonski roman leta.
Objavljeno: 19.12.2016 07:44:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:35
Oba sta v bistvu moja podložnika in služabnika. Tako tale pisar Ravul, stlačen in stisnjen v samostan, ki mu pravi sveti Jurij, kot tale močni vojskovodja Timurtaš,ki jezdi na čelu svoje vojske čez ravno Pelagonijo. Naj se še tako zaklinjata v svojega Boga, ta pač ne obstaja. Nikoli ni obstajal niti ne bo. Edini, ki je tu in ki vlada svetu in ljudem, sem jaz, vsemogočni Belcebub, knez vojn, mraka in zla. Imen imam, kolikor hočem. Nekje me kličejo Baal, nekje Dagon, nekje Pelor, ko hočem biti moški, največkrat pa Astarte, ko se pojavljam kot ženska. Splošno pa sem znan kot Satan ali vrhovni nasprotnik, črni Ahriman, Črnobog. Kako to mislite, ali obstajam? Saj sem vendar ves čas tu, le da se tega ne zavedate. Poglejte na primer Ravula in Timurtaša. s takšnimi razrvanimi dušami res ni težko. Takoj jih osvojim. Ravulu lomim duha s podobo neke svoje bedne podložnice, v katero sem se mojstrsko preobrazil in se mu ponudil v zameno za njegovo dušo. Timurtašu pa laskam in podpihujem njegovo nečimrnost, napeljujem ga, da dvomi v hierarhijo, v cilj svojega pohoda, v moč samega sultana, ki je sicer moja stara stranka in sluga.
Iz pripovedi Belcebuba, str. 24 – 25.
in nato