Kam bi dala takle dan
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Humor, Vsakdanje življenje |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Humor, Vsakdanje življenje |
Kratke zgodbe Kam bi dala takle dan Metke Lampret so v letu 2016 prejele nagrado slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec. V zbirki je enaindvajset zgodb, v katerih se prepletata hudomušnost in trpkost različnih likov iz vsakdanjega življenja. Tu je prevarana žena, ki ponoči opazuje na kavču spečega moža. Priletni samec si poznavalsko išče ljubezenske zveze kar po pokopališču, čistilka železniške postaje hkrati preklinja in objokuje moža, ki jo je zapustil. Natakarica v baru poleg mehanične delavnice opazuje mencajočega tipa, ki skuša osvojiti lastnico mercedesa. Mlada mama rojeva prenošenega otroka, druga pa se zaman trudi zanositi. Dekle v belem krilu ima na gasilski veselici trojno smolo: usede se v kravjek, nesojeni ženin pa ji iz rok izpuli dobitno srečko in odide z rdečelično Cilko…
Objavljeno: 30.11.2016 19:05:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:26
“Najboljše so vdove. Ne čisto sveže. Črnina od pet do glave, tu nikoli ne veš, kako bo izpadlo. Je čisto možno, da so res žalostne. Té tudi kar v pesek, v marmor ali kar pač je, v travo, ki pokriva grob, strmijo, ne levo ne desno, in si jih lahko dobro ogledam: postavo, pa noge, pa lase, no, to zadnje po navadi pri žalujočih ni ravno pohvalno. Jih malo briga frizura. Jaz gledam in čakam in vidim tiste, ki kar živahno marmor glancajo in plevel pulijo in jih je žalost že minila, če so kdaj zares jokale.”
(str. 16)