| Žanr | esej |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Hvalnice |
| Ključne besede | Bolezni, Človeško telo, Odnosi, Patologija |
Dr. Alojz Ihan je po poklicu zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki svoj “klinični” intelekt rad uravnoteža s poetično dimenzijo, piše namreč, in to zelo dobro, tudi literaturo. Esej Hvalnica rešnjemu telesu (Zbirka Hvalnice) je predvsem kritika. Kritika in razgaljenje patologije tako slovenskega zdravstvenega sistema kot tudi posameznika, slehernika, ujetega v bolne medsebojne odnose, bolno družbeno stvarnost, bolan vsakdan. Hvalnice se začnejo s prihodom bolnika s hudimi bolečinami v križu k zdravniku, ki pa ima zanj le in zgolj pet minut časa. Ker je to odločno premalo za ustrezno diagnozo (npr. hujšanje), mu predpiše, kakšno presenečenje, analgetike proti bolečinam. Ki bodo sprožili bolečine v želodcu, zato bo moral jemati zdravila za kislino, kajti brez njih lahko pride do okužb in tako človek res zboli in pristane na bolniški. Na bolniški pa spet neprimerno prehranjevanje pripelje do povečanega pritiska, torej so potrebna nova zdravila … In tako naprej. Ironija prigode. Nadalje pa se pri zdravniku vrstijo ljudje s čvrstimi telesi, ki pa so, kako čudno, brez moči. Kaj naj jemljejo oni? Katere tablete in koliko njih? Ali je tu morda v resnici bolan duh, ne telo? Telo je namreč zgolj očitni pokazatelj zloma duha. Kje je torej rešitev? V vrnitvi k tradicionalni, tako osovraženi podstati? O vsem tem in še čem se sprašuje in piše (tudi kot strogo razumski znanstvenik) dr. Alojz Uhan. Neprizanesljivo, mestoma celo grobo in trdo. Seciranje in diagnostika kritičnega insajderskega uma, ki pa je obenem izvrstna literatura.
Objavljeno: 11.11.2016 18:48:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:12
“Vsaka se mora najprej sama odločiti,” sem rekel. “Recimo tista violinistka je šla in bo zdaj en teden razmišljala, zakaj ima med igranjem tiste male violine utrip, kot bi tekla maraton in stresne hormone kot olimpijski zmagovalec v dviganju uteži. Potem bo čez par tednov prišla k meni in mi povedala, da ni problem s težo violine, ampak s kakim zajebanim dirigentom, s katerim je parkrat spala, on pa je poročen z neko kontrabasistko, ta pa je malo okoli svojega glasbila nekaj zaslutila in nažagala glasnejše tone, zato pa dirigent zadnje čase pri violinistki opleta z bolj povešenim tičem. Pa zdaj ona ne ve kaj in so pri vsakem njegovem znaku z dirigentsko palico hude dileme in srce zdivja … to bo, in veste, meni, ki me zanimajo mišice, bo prišla ona govorit o kretenskem dirigentu z visečim tičem! Jebentisvet, in kaj ji boj jaz rekel? Da nima kaj delat pri meni zaradi visečega tiča, ki niti ni njen, ampak se lahko ukvarjava z mišicami, ki jih ne more gibati in so zares njene. Če se bo strinajala, bova njene mišice dala v oltar in vse drugo pozabila, potem lahko gremo naprej, ker so mišice merljive in ostanejo, ko jih človek počasi okrepi in napolni.
in nato