Vesa v zgibi

Anja Golob, 1976, pesnica, dramaturginja, kritičarka, publicistka, prevajalka, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala filozofijo in primerjalno književnost. Njen pesniški prvenec V ROKI je izšel leta 2010 pri mariborski Založbi Litera. Obširno so se mu posvetili kritiki in mediji in knjiga odtlej že živi svoje življenje med nami.

Njena druga pesniška zbirka VESA V ZGIBI je izšla leta 2013 pri Mladinski knjigi v Ljubljani v zbirki Nova slovenska knjiga. Pozno, a ne prepozno, sem jo odkrila. V njej je trideset pesmi, zaradi katerih se tokrat skopo in previdno izražam. Počasi jih berem, se neštetokrat zaustavljam in jih poskušam razmišljati, in ko najdem še besede, da se o njih izrečem, bom na svoj način napisala »okus po knjigi«.

Uvod v pesniško zbirko Anje Golob je pomenljiv, zelo. Drobna pesem Jureta Detele riše brstečo pokrajino s prosojnim oblačkom in sredi te mogote se komaj opazno vrtinči golobje pero. Ko zalistamo v knjigo, glej, Anjine pesmi so daljše, a je sleherni verz golobje peresce, ki drhti v sebi in v telesu celotne pesmi. In je sam pesem in je pars pro toto. Na videz prosto tekoči verzi so združeni s trdno dramaturgijo. Besedo za besedo, verz za verzom vežejo najgloblji, neolepšani, a pristriženi pomeni, zaokroženi v sebi, ni izmikanja v odvečnosti in lepotizme. Pristnost, nezatrta iskrenost in včasih ironija in duhovitost brez poroga zarežejo do bolečine brez solza. » … v kotu dvorišča na / novi gugalnici žvižga deček. / … za droben hip / deček droban / semtertja ziblje / celo neskončno vesolje – no, to je Sreča.« No, to je pesem.

Vsa zbirka je iz »take snovi kot resničnost sveta«, vsak pesniški drobec je narahlo povezan v široke in trdne pomene. Plitka jamica, kjer otrok izkoplje žužka, razstre oblake in tam daleč zgoraj skozi oblake ugledamo »…drobno škrbino v zraku …«. Česarkoli se dotaknemo, se dotaknemo vsega. Mehurček vode, sopec zraka, iz drobnih iskric razplamtela strast angleške plinske pečice (pesem Vpliv plinskih pečic na razumevanje poezije), – dragi bralci, morate jo prebrati; mesto, ki se živo dogaja na vseh ravneh vsakdana, ozke ulice, stare hiše, šuštenje plastičnih vrečk, klošarji, ki prosjačijo, majhni otroci poleg njih na pločnikih vdihujejo prah mimobežnih korakov, mimohod zloščenih usnjenih čevljev pomembnikov »…ki pet dni v tednu v dvanajsturnem razburljivem šprintu rešujejo svet pred potopom in pred mirom in pred zadovoljstvom.« (Pesem Mesto).

Trideset pesmi – izobraženo, razmišljujoče bralno doživetje.

Za zaključek zadnji trije verzi iz pesmi S temi rokami: