Sveti Anton Prašičkar

Četrti romaneski triptih avtorja Saše Vuga postavi v središče dogajanja 3 osebe, ki jih povezuje temačna preteklost in negotova prihodnost. Domoznanec se osredotoči na zgodbo mladega, vsakdanjega fanta Rafka Karlina in na usodo, ki mu je bila določena v življenju. Drugi roman v knjigi, s katero si deli tudi naslov, je Sveti Anton Prašičkar. V njem spoznamo Evstahija Čargo, moškega naveličanega človeškega telesa in življenja. Težka preteklost in obilica preprek ga pripelje do želje, da bi se spremenil v prašička. Razplet njegove zgodbe se lahko konča na pozitivni ali pa žalostni noti – individualni pogledi na delo ustvarjajo mnoga mnenja. Zadnje delo v triptihu pa ima naslov Mrtvaški ples, kjer se Matko Sovdat intimno sreča z zelo nenavadnim dogodkom – mrtvaškim plesom, na koncu zgodbe pa konča mrtev v ribniku, kjer je rad ribaril. Kaj točno se je zgodilo med tema dvema dogodkoma? Knjiga Sveti Anton Prašičkar je jezikovno bogato in premišljeno delo vrhunskega pisatelja, ki pa ni namenjeno lahkotnemu branju. S prepletanjem sedanjosti in preteklosti na bregovih reke Soče in vključevanja verskih, vojnih in družbenih elementov, avtor poskrbi za zanimivo branje, polno spretno ustvarjenih grotesknih prizorov.

Saša Vuga, rojen na Mostu na Soči, je sodil med glavne oblikovalce slovenskih umetniških besedil v Sloveniji. V mladih letih je študiral na Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. V svojih delih se je ukvarjal z različnimi tematikami življenja, vse od duhovnosti, vojne, vrednot človeštva, smisla in vere. Največ pozornosti je med družbo vzbudila nova oblika pisanja, ki je dandanes tipična za Vuga – romaneski triptih. Gre za skupek treh krajših romanov v eni sami knjigi, ki pa so med seboj povezana z eno skupno točko. Vugov stil pisanja je ironičen, s kančkom metaforičnosti in izrazito ekspresivnim jezikom. Tekom življenja se je osredotočil na pisanje otroške poezije, romanov, novel, televizijskih dram, potopisnih in drugih proz ter za svoje delo prejel nekaj nagrad. Med te lahko štejemo nagrado Prešernovega sklada leta 1979, Prešernovo nagrado leta 1998, Bevkovo nagrado leta 2001 in Zlati red za zasluge RS leta 2010.