O treh
Žanr | novela |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
Ključne besede | Etruščani, Slikarji |
Žanr | novela |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
Ključne besede | Etruščani, Slikarji |
O treh je drobna knjižica treh zgodb, napisana v za Marinčičevo značilnem stilu, ki ga odlikuje predvsem lep jezikovni izraz. Gre za tri zelo raznolike zgodbe, ki se dogajajo v različnih zgodovinskih obdobjih, v ospredju katerih so moški protagonisti. Etruščana Vela Matuno (5. st. pr. n. št.), belgijskega slikarja Pierra-Josepha Redoutéja (18./19. stol.) ter Zlatka iz Litije (50. leta 20. stoletja), na prvi pogled zelo različne junake z različnimi osebnimi zgodbami, pa druži zgodbeni element bolezni oz. umiranja, s katerim se srečajo. Bralcu je zgodba privlačna in všečna tako zaradi že omenjene jezikovne izpiljenosti in prepričljivosti kot eksotičnosti zgodb, tako vsake posebej ali kot zbirke. Iz zgodb veje strast do pripovedovanja – kot je zapisano na 91. strani te knjige – “Pripovedovanje zgodb se ji je od nekdaj zdelo bistvo življenja, najbolj vzvišeno početje, ki se ga človek lahko loti.”
Objavljeno: 04.11.2016 17:10:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:03
“Pozno popoldne, v trenutku, ko se je sonce prevalilo za gozd in je koprena izginila, je zelena razpadla na zaplate. Rahle, skoraj prosojne krošnje borovcev so lebdele nad polnimi, sončnimi ploskvami, med hrasti in bukvami, vmes so se srebrili evkaliptusi in na enem koncu pobočja oljke; ciprese so bile s smolo namazani stebri.
Hipoma so se v barve zarisale črte, fine, kot bi jih vbodel zlatar. Videti je bilo sleherni list in sleherno iglico posebej, celo žile na listih, obračanje listov v vetru, gladko vrhnjo in hrapavo spodnjo površino.
Potem je vse to izginilo in še takrat, šele v polmraku, so med zdaj črnimi krošnjami zasijale stvari z gozdnih tal: sveže zdrobljeni, zelo beli kamni, pa tista najbolj svetlo siva, najbolj gladka izmed debel.
Gladka debla so bila nimfe, ki jih je med rajanjem zanašalo. S čudno praznino v srcu je Vel včasih prislonil piščal k ustom in zaigral opotekavim plesalkam, v svilo ovitim bukvam, oljkam v platnu. Tožilo se mu je, pa ni vedel po čem.” (str. 19)