O treh

“Pozno popoldne, v trenutku, ko se je sonce prevalilo za gozd in je koprena izginila, je zelena razpadla na zaplate. Rahle, skoraj prosojne krošnje borovcev so lebdele nad polnimi, sončnimi ploskvami, med hrasti in bukvami, vmes so se srebrili evkaliptusi in na enem koncu pobočja oljke; ciprese so bile s smolo namazani stebri.
Hipoma so se v barve zarisale črte, fine, kot bi jih vbodel zlatar. Videti je bilo sleherni list in sleherno iglico posebej, celo žile na listih, obračanje listov v vetru, gladko vrhnjo in hrapavo spodnjo površino.
Potem je vse to izginilo in še takrat, šele v polmraku, so med zdaj črnimi krošnjami zasijale stvari z gozdnih tal: sveže zdrobljeni, zelo beli kamni, pa tista najbolj svetlo siva, najbolj gladka izmed debel.
Gladka debla so bila nimfe, ki jih je med rajanjem zanašalo. S čudno praznino v srcu je Vel včasih prislonil piščal k ustom in zaigral opotekavim plesalkam, v svilo ovitim bukvam, oljkam v platnu. Tožilo se mu je, pa ni vedel po čem.” (str. 19)