Poskus sobe : pesnitve, proza

Sovjetska zveza proti koncu prve svetovne vojne. Leta 1917 se iz izgnanstva vrne Lenin. Njegova boljševiška stranka vzpostavi oblast proletariata (kasneje komunistično). Odstavljeni carski generali, po katerih uniformah so njihovo protirevolucionarno vojsko poimenovali bela garda. Država je politično in gospodarsko osamljena, na robu državljanske vojne. Oktobrska revolucija! Na oblasti komunistična partija. Na kratko: vsesplošno pomanjkanje, lakota, vse manjši dnevni odmerki kruha, dolge vrste mučnega čakanja na mleko, sladkor, tobak. Propadajoča industrija, vsesplošno grabljenje materalnih dobrin tistih, ki so bili na oblasti. In nepregledna masa revežev. Ah, »že videno«. In vsevdilj ponavljajoče se. Čas nemiren, nepravičen, krut in žaljiv. A kaj, ko duha ni mogoče zatreti ne z nasiljem, ne z lakoto, ne s sovraštvom, telo je tisto. Tak je bil v najskopejših obrisih čas pesniškega razcveta Marine Cvetajeve (1892 – 1941). Rojena v izobraženski moskovski družini. Oče profesor na moskovski univerzi, mati pianistka, starša, ki sta poskrbela za Marinino vzgojo. V otroštvu je imela učitelje na domu, pozneje si je pridobivala znanja jezikov (italijanščine, nemščine, francoščine) in splošno izobrazbo povsod, kamor so se selili ali kamor so jo zanesla izgnanstva. Nadarjena, samosvoja, čustveno razžarjena in odločna. Pisati je začela že v otroštvu in literatura je bila pozneje njeno edino stalno bivališče. Mlada se je poročila s še mlajšim carskim oficirjem Sergejem Efronom. Bila je vroča ljubezen, a vse življenje preizkušana z dramatičnimi življenjskimi preobrati in dolgimi ločitvami od moža, ki ga je v tistih viharnih časih vojaški poklic zahteval zase. Z dvema otrokoma je ostala sama v Moskvi, v skrajni revščini, v času velike lakote se je borila za življenje in ljubezen, zanjo neločljivi substanci obstanka. Od lakote je v zavetišču umrla mlajša hči Irina. Čutila se je krivo. Oddaljila se je in znova zbližala z možem. Rodil se jima je sin Georgij. Berlin. Praga. Leta 1925 so se preselili v Pariz. Štirinajstletno pariško obdobje je spet pomenilo življenje v pomanjkanju, bedi in lakoti. Leta 1939 se je Marina s sinom vrnila v Stalinovo Rusijo. Društvo književnikov ji je odreklo pomoč. Efron in starejša hči Ariadna sta bila osumljena špijonaže. Ariadna je končala v zaporu. Efrona so ubili leta 1941. Istega leta so Marino s sinom Georgijem, ki ga je ljubeče klicala Mur, izgnali v odmaknjeno mestece Jelabugo v Tatarstanu ob reki Kami. Tam si je istega leta pesnica, katere književni opus pred smrtjo ni bil pripoznan, s staro vrvjo okrog vratu vzela življenje. Tam je napisala poslovilno pismo sinu. Tam je pokopana, brez pogrebcev. Tam se ne ve, kje je njen grob. Tam ni nikoli izvedela, da je njen ljubljeni sin Georgij leta 1944 padel v vojni. Tam je zdaj muzej o življenju Marine Cvetajeve. Samomor? Vse življenje ga je zavračala, vendar je njegovo temno senco ves čas nosila v sebi: »Ne želim si umreti, hotela bi le ne biti«.
Poskus sobe je obširna knjiga pesmi in proze, bogato opremljena z izčrpnimi opombami pod črto in prevajalkinimi spremnimi besedili. Avtorica izbora pesmi in proze in vseh opomb ter spremnih besed je prevajalka Andreja Kalc. Izjemna prevajalka, slavistka in rusistka se je z vsestranskim znanstvenim in kritiškim pristopom lotila izbora v slovenščino še neprevedenih pesnitev izjemne ruske pesnice. Zbirko je naslovila po eni izmed pesmi v zbirki. Za prevod je leta 2015 prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Pesniško-prozna zbirka POSKUS SOBE je razdeljena na razdelke: Pesnitve 1926 – 1927, Proza, Rainer Maria Rilke: Elegija in Andreja Kalc: Poetika pisem.
Pesnitve zajemajo šest pesnitev: Z morja, Poskus sobe, Neuresničena pesnitev, Stopnišče, Novoletno Pesnitev zraka. Z morja je pesem-pismo, napisano Borisu Pasternaku. Bila sta si blizu. Pesnica je v prozi Pripis zapisala: »… ne da bi se pogovarjala, razmišljava o istem in govoriva enako. In prav to je: sodobnost.« Lirična pesem, ki jo je pisala ob morju (St.Gilles-sur Vie, Vendée, maj 1926), je odgovor na njegovo pismo, kjer Pasternak omenja, kako se mu je bila neko noč prikazala v sanjah. “… minute le tri / trajajo sanje. … Z Oceana je dolgo – / sanjati – v Moskvo! … Zate z morja – namesto pisma! … Ná prgišče igre / z oceana, izvoli. … Morje se je igralo, jaz pa nabrala, …”. Ti izluščeni lirični verzi varajo, pesničin tok zavesti se boči, razveja, oži in razprostira ter zajema z vseh strani. Njen miselni tok ne spregleda ničesar in razvnema pesničino neugnano čustveno in razumsko plat, brez cenzure, s strastjo (kako trda, skoraj boleča beseda je strast v slovenščini). Doma v jeziku, ki je nežen, lepoglasen, mojstrica besede in s tem tudi poezije, gradi pesem-spomenik. Trden, čustveno nabit, brez sprenevedanja, tudi ne vedno doumljiv. »… Kamen – tebi prizanašam – / bolje od vala razjedam, podivjana na pusti skali. / … Zakaj solze prelivati – jaz jih grizem, …« Ta zadnji stih bolje od vsakršne teorije pove bistvo življenjskega in pesniškega creda Marine Cvetajeve. Njeno življenje, njena poezija sta neizogibno prepletena s socialno in politično danostjo v domovini in v izgnanstvih; sta intelektualni dvogovor med njeno neobvladljivo in uporno naravo ter življenjem na plitvini človeške bede. »… Roditi se (cilj – množiti se) – pomeni nasesti.«
Poskus sobe, poskus prostora, poskus želje, ki je vnaprej neuresničljiva. Stene, strop, tla, vrata – ki obdajajo, a dopuščajo svobodo, soba za srečanja – »srečanja v sanjah« je zapisala v opombi prevajalka – a tudi za odhajanja. Pesnitev je pisana Pasternaku, a je medtem prejela Rilkejevo pismo in je on vstopil. Sanjska hiša za srečanja s pesnikoma ni popolna, četrta stena manjka, hiša je prepišna, toda: »… Tri stene, strop in pod. / Vse, tako rekoč? / Zdaj se pojavi! … / … po potrebi se tudi stvar pojavi… /… Stol bo skupaj z gostom nastal. /… Brez krčevitih »kje si vendar ti« / čakam.« Srečanje se ni zgodilo. Hiša srečanja se ni uresničila. »… Od tega se je, ker so stene izginile – strop zanesljivo nagnil. … / Namesto poda pa zagotovo vrzel.«
Z Rilkejem sta si dopisovala, nikoli pa v pismih ni omenil svoje bolezni. Leta 1926 so pisma umolknila, Rilke je isto leto umrl za redko vrsto levkemije. »Nikoli ga nisem videla in zdaj ga tudi nikoli ne bom,« je trpko zapisala, ko so ji sporočili o smrti. Oboževala ga je, zanjo je bil pesem sama. Sama je umrla tik pred koncem leta 1926, v času, ko je pisala pesnitev Novoletno. V pesnitvi je zapisala: “… če ti si – je tudi stih: ti sam že si / stih! … Če se bova videla, ne vem, a gotovo se bova spojila! / Z meni neznano deželo – / s celim morjem, Rainer, z menoj celo!”
O bolečini ob Rilkejevi smrti govori njena proza Tvoja smrt. Cvetajeva, strastna pesnica in vestalka življenja, ki sega onstran, ki samoumevno združuje bivanje v tu-življenju z onim v čez-smrtju. »… Vsaka smrt nas vrača k prejšnji. Vsak umrli nam vrača vse umrle do njega in nas njemu. Če bi ne umirali naslednji, bi prej ali slej pozabili prve. … Tako si me, Rainer, združil z vsemi, ki so te izgubili … Kakor po valovih nas nosi smrt po gričkih grobov – v življenje. Ob treh pesnitvah in z drobcem proze smo se le rahlo dotaknili poezije Marine Cvetajeve. Globok in obsežen uvid v pesničino poezijo in prozo ter njeno življenje je bralcu pripravila avtorica izbora in prevajalka Andreja Kalc. Veliko, oziroma vse je do zadnje besede povedala pesnica v svoji poeziji, prozi in svojim življenjem samim.