Lepo in prav

Mlada pesnica Ana Svetel (1990), je s pesniškim prvencem »podobo na ogled postavila«. Rodila se je v Mariboru, tam se je šolala, končala Konservatorij za glasbo in balet, nato je na Norveškem, Švedskem in v Islandiji študirala ekologijo in kulturno antropologijo. Študij končuje (ali pa ga je že zaključila) v Ljubljani. Ukvarja se z odrskim pripovedovanjem, književnostjo, ne le s poezijo, tudi s kratko prozo. Je strastna potovalka po svetu, ki je univerza vseh univerz, šola, ki daje diplomo iz svetovljanstva. Severna Evropa je njena ljuba destinacija. Toliko na kratko, več bo povedala njena prva pesniška zbirka Lepo in prav. Zbirko uvaja pesem Perspektiva žabe. Druge pesmi so razdeljene na tri cikle: Mesto v meni, Sever, Povsod sami krogi. Uvodna pesem predstavi pesnico in zbirko hkrati. S poetiko, veščo kritično duhovitih, intelektualnih, dobro zastavljenih metafor, uspe izrekati življenje neprizanesljivo in spravljivo hkrati. Danosti, ki so nam navržene v življenju, živijo po svoje in ne popustijo ugriza. Pesnica jih sprejema razumno in brez gneva, kajti: / Bomo s sovraštvom nekaj drugega kot možnost ,… / in se zaveda / Da smo že od začetka samo možnost. V pesmi Rešitev neposredno nagovarja bralca. Tudi bralčeva izročenost vsakršnim sprotnim danostim je v zbirki vseprisotna in, drugosti navkljub, se v pesničini metaforiki zlahka prepozna: / Morali bi živeti skupaj, v veliki hiši z rahlo zapuščenim vrtom, / z gugalnico, ki prijetno zaškripa, in drevesom, / ki vsako jutro rodi limonado. / Rešitev je preprosta . Kot pasulj. /… Pesem je malone cinična, strese do kosti, kajti res je preprosto kot pasulj. Kaj pa umetnost, glasba, poezija, trzajoči um, srce, ki o njem znanstveniki še zdaj ne vedo, od kod tista prva iskra, ki ga požene. Kaj pa glasba, ki jo pesnica vpokliče, ko besede ne povejo dovolj, ko hoče biti pesem prosojna in nežna, ne posladkana. Bach, Pärt, pa magari Schubert. Ptiči imajo radi Schuberta ( pesem Druga stran telesa iz cikla Mesto v meni). Pa Beethoven! / …kjer si sredi ledenega morja ves čas poslušal Beethovnove klavirske sonate, kako so akordi padali / po tistem pustem pobočju … / (pesem Aleks iz cikla Sever). Ne po vrstnem redu, kot sem brala zbirko, pač pa povsem samodejno se luščijo verzi in najbolj živi vtisi. To pot iz pesmi Želja: /»Kaj si želiš v življenju?» / Pomislim na – / na vidno polje, ki ni hrupno, na privajanje na manj, / na privajanje oči na mraz, na morje brez vonja, / na vse, kar se začenja počasi in traja dolgo. Zato se počasi bližam koncu knjige. Mimo pesmi iz zadnjega cikla Zakaj bi omenjali Lampeduso? ne morem. Zakaj bi omenjali Lampeduso? Naslov evocira, da jo preberemo in pretreseni razumemo. Zato. – za pesničino intelektualno držo, za njenimi razumsko razdelanimi metaforami – bije srce.
…Tam, kjer je doma manj, se povsod odpira. (Sladkorne penice).
In da: neka starejša Evropejka, ki bere poezijo, razglaša to zbirko za lucidno in predlaga, naj se ji odprejo vrata na literarce in v objave (prosto po Lampedusi ).